Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bogdan Biščak

07.01.19 17:15
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

petek, 11. januar 2019, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 787

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... alpinist: Plezanje in politika sta resna šahovska igra

Bogdana Biščaka se spomnimo predvsem kot nekdanjega politika, veliko manj pa je znana njegova mladostna alpinistična dejavnost. O svojih doživetjih v stenah Julijcev, Zahodnih Alp, Himalaje in Patagonije je napisal knjigo Igra in biseri, vanjo pa vtkal razmišljanja o življenjskih spoznanjih, ki jih razkriva skozi dialoge s svojo hčerko Anjo.
Zaradi te nadgradnje Biščakova knjiga presega golo gorniško literaturo in je zanimiva tudi za bralke in bralce, ki želijo prodornega vpogleda v vprašanja vzgoje, prijateljstva in strastne predanosti ciljem.

Zakaj ste o svoji alpinistični knjigi premišljevali kar 23 let?
Zamisel o knjigi se mi je porodila že pred 30 leti, ko sem spisal alpinistični podlistek za Primorski dnevnik. A si kar nisem vzel časa zanjo. Odkar nisem v politiki, pa sem le našel čas, da jo napišem.

V knjigi opisujete plezanje postojnske četvorke (poleg vas še Igorja Mezgeca, Igorja Škamperleta in Rada Fabjana), vzporedno pa skozi pogovor hčerki »z alpinizmom razložite življenje«.
S svojo pripovedjo sem želel doseči dvoje: oddolžiti se svojim prijateljem za vse, kar sem z njimi doživel v stenah, in predati hčerki nekakšen življenjski testament. V njenih otroških letih sva imela pogovore, ki sva jim rekla »facts of life«. Knjiga tako združuje mojo alpinistično pripoved in pogovor s hčerko o nekaterih življenjskih dejstvih.

Vašo pripoved preveva občutek žalosti zaradi tega, ker ste se konec osemdesetih let prenehali ukvarjati z vrhunskim alpinizmom.
V njej je res kar nekaj nostalgije po tistih časih. Tudi hčerka je to opazila in me vprašala, ali mi je žal, da so prijatelji odšli iz vrhunskega alpinizma, za njimi pa tudi jaz. Odgovoril sem, da bi bilo lepo, če bi se naša zgodba nadaljevala, a če bi vztrajal pri intenzivnem plezanju, nikoli ne bi doživel druge lepote: imeti hčerko.

Ste si s tem prihranili razočaranje, ko alpinist v zrelih letih ugotovi, da ne more več napredovati?
Z današnjo modrostjo bi se s tem že sprijaznil, nisem pa prepričan, ali bi ta zrela leta doživel. Veliko alpinistov moje generacije, ki so vzeli alpinizem povsem zares, je umrlo. Zdi se mi verjetno, da bi tudi sam, če bi vztrajal pri zmeraj več in več.

V knjigi podajate primerjavo med igro in biseri, plezanjem in politiko, v katero ste šli po koncu alpinističnega obdobja.
Plezanje in politika sta si podobna in različna. Oboje je resna, šahovska igra z nešteto spremenljivkami. V alpinizmu so to vreme, logistika, oprema, soplezalec in objektivne nevarnosti, v politiki pa so to predvsem drugi ljudje, politiki, javnost. Razlika je v biserih. V gorah jih je veliko, v politiki skoraj nič. Ker ti nikoli ne uspe priti na cilj. Hočeš v točko B, potem pa moraš delati kompromise in končaš v točki C.

Tako v alpinizmu kot v politiki pa je potreben tudi velik ego?
Da, vendar je tudi tu razlika: v politiki gre za boj egov, v vrhunskem alpinizmu pa tega ni. Res pa je, da ko se nečesa lotiš s strastjo – in alpinizem je bil zame strast –, postaneš za okolico težaven. Vsak trenutek, ki ga posvetiš tej strasti, je izgubljen za ljudi, ki te imajo radi in jih imaš ti rad. Vidijo te kot egoista, čedalje bolj. Poskušaš lahko s kompromisi, a če ti to ne uspe, se moraš odločiti, ali boš dal prednost svoji strasti ali bližnjim, in za vztrajanje pri svoji strasti res potrebuješ močan ego.

Matevž Lenarčič, ki se je pozneje pridružil vaši plezalski bratovščini, pravi, da se niste zavedali takratne tekme za plezalni prestiž. Čeprav ste bili prvi Slovenci na Fitz Royu in Cerro Torreju, ste ostali v senci drugih slovenskih podvigov v velikih stenah.
Za javnost so bili zanimivejši prvenstveni vzponi, mi pa smo se šli »alternativni« alpinizem. Načrtno smo plezali stare, pozabljene, zelo zahtevne smeri. Bili smo nemoderni. Mislim pa, da se takrat noben alpinist ni posebno trudil za medijsko pozornost. Silvo Karo, Franček Knez pa tudi Andrej Štremfelj so imeli takrat tudi že daljše alpinistične kariere. Tudi ko smo kot prvi Slovenci splezali na Fitz Roy in Cerro Torre, smo to naredili po svoje, tako kot smo si želeli. Brez podpore PZS, razen staršev in prijateljev sploh nihče ni vedel, da smo šli tja. Konec koncev pa smo iz vrhunskega alpinizma odšli, preden bi tekma za plezalni prestiž prevzela tudi nas.

Je bil vzpon na Fitz Roy največje doživetje v vaši alpinistični karieri?
Ko pogledam nazaj, mi največ pomenita dva vzpona. Eden od njiju je jugovzhodna stena Cime Burel v Dolomitih, najnevarnejša smer, ki sem jo kadar koli preplezal. Tam je bila postojnska četvorka zadnjič popolna, počutili smo se kot nepremagljiva bratovščina. Drugi pa je prvenstvena smer v južni steni Fitz Roya. Ne toliko zaradi plezanja, ampak zaradi bele smrti, ki nas je hotela ujeti na tej gori, zaradi spoznanja o tem, česa si sposoben v boju za preživetje.

Kako gledate na današnji vrhunski, tudi zelo skomercializiran alpinizem?
Saj ni ves skomercializiran. Vrhunski alpinizem so tudi Marko Prezelj pa Andrej Štremfelj in nekaj mlajših slovenskih alpinistov, ki jih potrošniški način uresničevanja ciljev ni zajel. Strinjam se s Tadejem Golobom, ki pravi, da vsa sodobna tehnologija z vremenskimi napovedmi vred zmanjšuje vrednost nekdanje alpinistične avanture, a menim, da je v teh fantih še vedno veliko etike, želje po doživetju in odkrivanju »nekoristnega sveta«. Se je pa komercializacija žal dotaknila marsikaterega vrhunskega alpinista in zdi se mi, da gre tam že bolj za spektakel kot pristno avanturo.

Zakaj ste po petnajstletnem premoru spet začeli plezati?
Nečakinja me je prosila, da jo naučim, in me je spet prijelo. Kljub prepričanju, da ne bom nikoli več plezal, sem pristal v gorah. Le da tokrat manj kot osvajalec nekoristnega sveta in bolj kot učitelj, ki ga razveseljuje pogled na učenca, ki mu alpinizem razsvetli življenje.

Lani sta z Lenarčičem preplezala Čopov steber.
Matevž je edini od starih prijateljev, ki prepleza še kaj resnejšega. Sicer pa se še zmeraj vsi redno sestajamo, najmanj enkrat na leto tudi vseh pet skupaj – običajno nekaj dni pred novim letom pri Radu doma. Naše prijateljstvo še kar traja.

Prijateljstvo, ki je motiv vaše knjige in, kot pravite, nujen del alpinistične izkušnje?
Kot povem v knjigi hčerki, so imeli stari Grki tri izraze za ljubezen: eros za telesno ljubezen, agape kot ljubezen do božjega oziroma lepega, dobrega, poštenega… in philia za prijateljsko ljubezen. Danes se sliši čudno, če rečeš, da te s prijateljem druži ljubezen, povedati pa želim prav to: da je to ena od ljubezni, njena lepota pa je v tem, da ni požrešna kot eros in da ni tako platonična kot agape. In philia traja. Prijateljstva se namreč ustvarjajo v mladosti in ostajajo trajna zato, ker se pri svojem prijatelju vselej spomniš njegove čiste duše, ki si jo ugledal v njem takrat, ko še ni bilo starostnih preizkušenj, v katerih smo včasih prisiljeni sprejemati gnile kompromise, ki na duši puščajo sledi. 

eXTReMe Tracker