Silvo Baznik: Ne prepozno ne prekmalu, torej pravi čas
peljemo proti izhodišču.
Pred vasjo Hrastenice zavijemo na ozko in strmo cesto in po njej pripeljemo na začetek vasi Topol, kjer gremo v smeri vasi Belo. Kmalu zapustimo cesto in parkiramo pri pruhu na začetku peš poti.
Sonce sramežljivo pokuka sem ter tja izza koprene na nebu, ko stopamo po širokem gozdnem kolovozu, ki ga zapustimo, ko le ta sledi pobočju hriba nekoliko navzdol. Stopamo strmo po široki stezi, ki nas popelje na manjši preval, kjer pohodnike čakata klopci za privi odmor. Še polni elana in hitrega koraka stopamo dalje. Pot nas vodi malce gor in malce dol, preči pobočja in nas vodi proti zahodu. Srečamo nekaj pohodnikov, ki se vračajo, mi pa hodimo dlaje. Stezica se vije po zemljini in da ni dolgočasna, poskrbijo skalnati deli poti in nekaj lesenih stopnic, dokler ne pridemo do naslednjega razpotja, kjer je še ena klopca in smerokazi za Setnico na levi in za turistično kmetijo Gonte na desni. Mi pa jo mahnemo naravnost na zadnjo strmino, kjer po nekaj cik caka levo desno dosežemo vršnji greben z lepim razgledom na sosednji Tošč in na Jakoba in Katarino. Le še peščica korakov je potrebnih in že stojimo na najvišji razgledni točki 898 m visoke Polhograjske Grmade. Če tej višini dodamo tisočaka, bi bili danes na zasneženem Vrtaškem vrhu.
Sonce je še vedno zakrito za tankim slojem oblakov, v daljavi za Poreznom in Blegošem so sledi snežnih padavin, na Grmadi je hladno in zato pohitimo v toplejša oblačila. Še nekaj minut za okrepčilo in nato s pomočjo oznak smeri na gorski roži gledamo in kažemo na vrhove blizu in daleč ter na tiste, ki so skriti za oblaki. Silhuete daljnega hribovja in meglice nad dolinami pričarajo krasen pejsaž med skritim Snežnikom, Javorniki in dolgim hrbtom Nanosa.
Na vrhu ne ostanemo dolgo sami. Pride pohodnik z Male Grmade, se za trenutek ustavi in že odhiti na drugo stran in izgine izpred naših oči. Še mi se odpravimo. Stopimo navzdol v smeri pristopa. Na razpotju pod piramido s prijateljem greva po grebenu, hči po stezi pod nama, se kmalu združimo in stopamo dalje. Srečamo nekaj pohodnikov in prijaznega kužka, ki kljub svoji majhnosti hitro premaguje visoke pragove stezice in tako hitimo vsak na svojo stran. Še hitreje kot pri vzponu, se vračamo na izhodišče.
Stezica postane široka pot in nato kolovoz, pravzaprav že gozdna cesta in naredimo še zadnje korake do avtomobila pri opuščenem pruhu. Danes gre vse hitro. Hitro smo prišli, hitro hodili in se hitro vrnili. Še hitro na sedeže avtomobila in smo na poti domov.