Razgledi - Borut Peršolja: ... gora ni tista, ki gre ven*
France Malešič, France Stele:
Gora ni nora: zbirka planinskih izrekov in misli
Celje 2018: Celjska Mohorjeva družba, 136 strani, ISBN: 978-961-278-381-5, cena: 23 €
Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
* * *
Že na prvi pogled klasična knjiga (trda vezava, velikost 21 cm x 27 cm, črno-bela). Tudi druge okoliščine so naklonjene samoumevnosti, preizkušeni v mojstrski tradiciji: knjiga je izšla v redni Mohorjevi zbirki za leto 2018, ima gorniško vsebino, besedila je zbral in uredil cenjeni pisec France Malešič, fotografije je prispeval ugledni fotograf France Stele. Je receptura za uspeh zagotovljena?
Vznesenost Malešiča nad gorami se razkriva v dolgoletnem veselju do zbiranja in zapisovanja izrekov, misli, rečenic. Najrazličnejši drobiž, ki ga je sprva ujemal po naključju, potem pa hranil z jasnim ciljem, je natančno uredil po pojmih, te pa po abecedi. Poleg misli starejših gornikov je z iščočo razgledanostjo bralca marsikje srečeval zanimive povedi pesnikov in pisateljev. Nekateri stavki so že dolga desetletja izredno priljubljeni in tako rekoč ponarodeli, drugi šele odsevajo duha časa, prostora in duhovitost/izkrčenost sporočila in si sedaj, ko so združeni v knjižno navezo, utirajo pot v modrost, ki nas prek pobočij, sten, vrhov vodi v doline.
Merila o lepem, uporabnem, pametnem, sposobnost za pravilno presojanje, za prepoznavanje skladnosti je območje čuta, je prostor okusa, je izziv totalne različnosti. Ki ga absolutno simbolizira tudi v naslovu knjige deloma povzeti rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. (Zame je ta rek eden najbolj neumnih, celo protislovnih. In kot tak tudi neprimeren za naslov knjige, a o okusih se pač ne razpravlja …)
Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)
V predstavitvenem gradivu (PDF 307 kB) piše: »Seveda je v takšni zbirki povsem nemogoče ujeti ali celo ustaviti pisan in pester planinski trenutek. Morda pa nam bo vseeno zadostoval vsaj okus po njem.« In še: »Po vsem svetu pravijo vsem gornikom in vsemu gorništvu alpinisti. Le pri nas preveč strogo in umetno ločujemo planince in plezalce; vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike.«
No, pa poglejmo, kaj velja za prave gornike. (Gre za moj osebni izbor. V oklepaju je številka strani v knjigi.)
* * *
Gora je neusmiljen in sovražen velikan. In ko je boj končan, ostane gora nepremagana. Zmagovalcev ni, so le preživeli. Barry C. Bishop (15)
Gori ni potrebna gora, človeku je potreben človek. Baskovski pregovor (19)
Ne osvaja človek gore, temveč gora človeka. Maurice Herzog (21)
Pomembnost dejanja pa ni v veličini, temveč v njegovi intenzivnosti. Marjan Lipovšek (24)
To, pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo. Fran Kocbek (25)
Vse leto vodim ljudi po gorah, da lahko grem v hribe zase. Raymond Lambert (31)
Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je zelo draga. Heinrich Heine (37)
Kdor ima rad gore, bi moral priti dvakrat na svet. Slovenski planinski izrek (43)
Nahrbtnik je vedno premajhen, ne glede na to, kako velik je. Vedno je pretežak, ne glede na to, kako malo vzameš s seboj; nikoli nimaš s seboj stvari, ki bi jo potreboval. 
Ko opremo tlačiš nazaj, je večja in težja kot prej. Zakonitosti nahrbtnika (49)
Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)
Ponoči se oblaki razgubijo, tako da zemeljska toplota lahko izpuhti v ozračje, tik pred zoro se oblaki ponovno prihulijo in sklenejo obroč okrog zemlje, tako da se nočni mraz obdrži čez dan. Resnica o oblakih (50)
Če bi vsaka napaka, ki jo storimo v gorah, prinašala človeku smrt, bi ne ostal živ noben alpinist. Mathias Zdarsky (52)
Le kaj nas žene v tolika prostovoljna tveganja? V velike nevarnosti, ki jim človekovo telo po svoji naravi ni doraslo, ki jih zmore le naša pamet? Samo želja po veselju, ko smo jih zmogli? Samo sla po uveljavljanju? Da bi uspeli, kjer drugim ni bilo dano? Hrepenenje po lepoti? Mar ni lepota tudi brez naših oči sama po sebi tako absolutna, kot je snov sama? Želja po spoznanju, prirojena človeku? Poznati vse do kraja, položiti roko na vse, poznati celo samega sebe, svoje zadnje možnosti, svoje skrajne meje? Ostvariti zapoved na delfijskem templju Apolona: Gnothi seauton – spoznavaj samega sebe? Kakšni glasovi vse se dvigajo iz teh globin? Kdo bi jim vedel odgovora? France Avčin (86)
Sreča je sestavljena iz nesreč, ki smo se jim izognili. Alphonse Karr (87)
Kaj je ranilo steno, da joče slap že tisoč let? Valentin Cundrič (88)
V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe. Tone Škarja (90)
Čimbolj je neka športna panoga plemenita, tem manj ima gledalcev. Sigmund Graff (92)
Slabo vreme ne obstaja. So samo različne vrste dobrega vremena. John Ruskin (103)
Igra narave. (Fotografija: Borut Peršolja)
* * *
Fotografski opus Franceta Steleta je vsakomur, ki je zavestno pokukal skozi dolinsko meglo na s soncem obsijan greben, dobro znan. Ni ga mogoče zgrešiti, ga je pa mogoče pogrešati. Njegovo občudovanja vredno vztrajanje pri črno-belem prikazu gora vzbuja skomine (tak je tudi dvoglavi Triglav z naslovnice), drami pričakovanje divjosti, neukročenosti.
Če so gore ponavadi izjemne kar same po sebi, pa se Stele vedno približuje tudi ljudem, domačinom in obiskovalcem gora in jih neumorno spravlja v odnos. V odnos gore in ljudje. V odnos živeti v gorah.
Lepota okleščenosti. (Fotografija: Borut Peršolja)
V knjigi je objavljenih 24 celostranskih fotografij. Zelo enigmatičen in hkrati izjemno poveden je greben Triglava (97), na katerem je v izjemni ostrini fotografije moč našteti vsaj 75 ljudi, večinoma s čeladami, ki jim je bila, pa če se tega zavedajo ali ne, v koloni odvzeta vrhunskost najvišjega doživetja. Steletovi prehodi iz panorame v detajl so nekaj, kar ga fotoreportersko in umetniško utrjuje na njegovi gorniški poti. Zato je uredniško toliko bolj nenavadno, da se isti prizor grintovške Štruce, v sicer različnem izrezu, v knjigi pojavi kar dvakrat (35, 93).
Meni zelo manjka Stele kot pisec, kot ubesedovalec lastnih podob. Podnapisi v njegovih knjigah, odlične pisateljske misli, so nekaj, kar me zelo nagovarja:
Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju. Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odzvonilo mimo tebe! (France Stele, Nalivi svetlobe)
Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. (France Stele, Nalivi svetlobe)
* * *
V knjigi vsekakor močno pogrešam mlajše, pravzaprav bi moral zapisati sodobnejše avtorje. V besede preoblikovana občutja Igorja Škamperleta, Iztoka Tomazina, Igorja Likarja, Janeza Bizjaka, Matevža Lenarčiča, Helene Giacomelli, Mojce Luštrek, celo Marka Prezlja, pa že omenjenega Franceta Steleta, tudi še marsikoga drugega, bi vsekakor sodila v ta jagodni izbor.
Ena od ključnih sestavin globaliziranosti ter pridobitev demokratizacije je razpršenost in individualnost (tudi gorniških) zaznav, ki v literarnem opusu nikakor niso vezane na tiskano besedo, še zlasti pa ne zgolj in samo na Planinski vestnik. Če iskreno vztrajam pri svojem pogledu, potem si upam reči, da je Planinski vestnik že nekaj let celo ujetnik lastnega kroga in na ta način zapiralec vrat marsikomu, ki hlepi po gorniški ustvarjalnosti.
Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)
Tile izreki so iz moje zbirke, ne iz knjige:
Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih. (Edvard Kocbek, Črna orhideja. Strah in pogum, stran 242.)
Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora, tudi če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega, dobrega. (Božo Jordan)
Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo zato, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč za čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek. (Dr. Miha Potočnik)
Knjiga, ki je kot prvi jutranji korak: zaspan, neodločen in v tihem pričakovanju razvoja ture.
* * *
* Lahko sicer spraviš človeka z gore, ne moreš pa spraviti gora iz človeka.