Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V iskanju svetlobe

 

 

 

 

 

 

 

 


Snežnik, 1. september 2018

sreda, 30. januar 2019, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 554

Žirafin Hitri: Na ogled makete radarske slike padavin nad Slovenijo – izlet se vedno začne veliko prej kot s prvim korakom. (V besedi in sliki za odrasle otroke.)

Snežnik je zakon!

 
»K Aleksandru in Katarini sem povabljen na kosilo. Izi, greš zraven?« Seveda rade volje pristavi svoj lonček. Od dvojčkov, ki imata le 14 let, med kosilom slišiva marsikaj resničnega in uporabnega. Otroci v splošnem ne manipulirajo toliko kot starši. Prej povedo tisto, kar mislijo. A kaj, ko enkrat odrastejo. »Izi, počasi morava iti, če želiva priti še na Snežnik.« Pred izletom premeša angelske karte: »Poglejva, kaj nama svetujejo.« »Verjameš vanje?« »To je samo igra, neke vrste pogovor s seboj. Malo za hec, malo za dobro idejo.«
 
  
 
Ne glede na dobre karte izlet začneva slabo. Vpijem, godrnjam, a brez uspeha – doma sva pozabila fotoaparat. Sliši me šele pri izvozu za Brezovico. Po moje je nekoliko matast od obilnega in dobrega kosila. Na zahodu se svetlika, čeprav je bil napovedan dež. »Ljudje verjamejo vremenskim napovedim, kljub temu da se večkrat ne uresničijo. Treba je tudi opazovati nebo in spremljati, kako se vreme spreminja v primerjavi z napovedmi.« Spet nekaj bluzi. Da mi le ne bo ponovno začel razlagati o vplivih 'chemtrails' na vreme. Ali gre za teorijo zarote ali pa za terorijo. Vsekakor imamo čedalje manj sončnih dni. »Nekateri ljudje verjamejo le tisto, kar izvedo od množičnih medijev in uradnih institucij.«
 
   
 
Na gozdni cesti proti Sviščakom Izi nenadoma zavre in skoči iz avta. »Vidiš med drevjem posebno svetlobo?« Vidim le to, da ni najbolje zategnil ročne zavore, kar na srečo opazi tudi sam. Danes z njim nekaj ni v redu. Kaj se nama bo še pripetilo? Bo znal prisluhniti svoji intuiciji? »Intuicija nam sporoča voljo vesolja, kadar gre za naše najvišje dobro.« Haha, ali obstaja tudi volja podzemlja? »Pravijo, da se oglaša skozi naš ego. Od nas je odvisno, komu bomo prisluhnili.«
 
   
 
Avto pustiva na pekelski cesti. Nisem vajen, da Izi teče. »Ob sončnem zahodu bi rad stal na Malem Snežniku.« Presneto, iz žepa na torbici padem na tla, vendar tega sploh ne opazi! Potem bo imel pa časovno paniko. Kdor nima v glavi, ima v petah … seveda priteče tudi nazaj. Pri posebnih skalah mi predlaga, naj tekmujeva, kdo bo videl več glav. Vsak vidi eno, rezultat je neodločen. Potem Izi pokaže na skalo, za katero je potrebna bujna domišljija, da v njej vidiš glavo. »Poglej, ima dvoje oči, na čelu velik madež … očitno je v začetni fazi izdelave.« Zagledam mišjo glavo v profilu in tako izenačim rezultat. Saj nisva rekla, da morajo biti izključno človeške!
 
   
 
Izi stoj, zašla sva! »Kako to veš, ko pa greš z menoj prvič?« »Vidim po tvojih begajočih očeh.« »Pri teh skalah večkrat zaidem preveč v levo.« Zakaj bolje ne sledi markacijam? Svetloba je drugačna. Kaj je v ozračju, da vsi posnetki vlečejo na rdečkasto? Do mraka me še večkrat postavlja na razna mesta, da imam premočen pliš. Nazadnje imam tega zadosti. V zadnjem mraku se mu skrijem v glavni žep, preden vanj pospravi fotoaparat. Vem, da tega ne bo opazil, danes nima svetilke. Ker me čez čas v koči ne najde v malem žepku na vrhu torbice, slišim vzdih in zatem še razlago, da me je izgubil nekje pod vrhom Malega Snežnika. Haha!
 
   
 
V upanju, da me najde na gori, se naslednje jutro vračava po isti poti. Med Srednjim in Malim Snežnikom, kjer sem se mu skril prejšnji dan, vzame iz torbice aparat – in me zagleda. Kako je vesel! Kot bi na loteriji zadel glavni dobitek. Ponovno se obrneva navzgor, proti svetlobi, čeprav bi moral Izi čim prej priti v Ljubljano, da mu zašijejo prebito arkado. Ta vikend res ni bil njegov.
 
   
 
»A si še vedno tu?« vpraša Andrej, ko naju vidi iti na vrh. »Hitremu sem obljubil, da ga slikam na vrhu.« Na jekleni plošči z imeni gora in krajev so mokre lise. Videti je kot maketa radarskih padavin nad Slovenijo. Ovinek mimo Slončka je za naju del standardne poti, poti do obračališča pa še ne poznam. Glej, popravili so cesto! Sedaj bo oskrbnikom kanček lažje. Izi hodi nekoliko zamišljeno, meni pa je v veselje opazovati lišaje na deblih dreves.
 
   
 
»Hitri, si videl drevesa, kako se vedno obračajo k svetlobi, naj bodo še v tako težkem položaju ali jih nekaj še tako močno tišči k tlom? Le ljudje imamo na izbiro, da se usmerjamo ali k svetlobi ali k temi. Da ne bomo sprejeti v nebo, v kolikor ne bomo postajali vse bolj svetli v dejanjih.« Zakaj vedo o tem drevesa več od ljudi? Ko čepim za vetrobranskim steklom, me prešine vprašanje: »Si pravilno doumel karto z boginjo Maeve, na kateri je pisalo: »Spoštujte cikluse svojega telesa, ravni energije in svojih čustev?« »Obljubi, da ne boš pisal o moji nezgodi.« Kaj mu je sedaj, mi ne zaupa več?
 
Žirafin Hitri
eXTReMe Tracker