Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Samotna potepina

 

 

 

 

 

 

 

 


Nanos, 26. avgust 2018

sreda, 23. januar 2019, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 798

Žirafin Hitri: Vandranje od oskrbnika do oskrbnice – Zvone je bil pred 40 leti v koči na Kriških podih, Lilijana pa je danes na Nanosu. (V besedi in sliki za odrasle otroke.)

V družbi dobre burje

 
Kako lepo se je peljati v avtu, sedeč povsem spredaj, tik za vetrobranskim steklom! Otroci morajo sedeti zadaj, tu imam celo večji nadzor kot voznik. Zavijeva na izvoz za Logatec, gotovo greva obiskat Izijevega očeta. V domu takoj vskočim z vprašanjem: »Gospod, česa se najbolj spomnite iz let, ko ste bili oskrbnik Pogačnikovega doma?« »V tistih časih so obiskovalce, predvsem tujce, najbolj zanimali vremenska napoved in podatki o planinskih poteh.« Leto poprej je na koncu sezone zamenjal oskrbnika Tičarjevega doma, ko se ta ni več razumel z Božem. Po dveh sezonah pod Razorjem sta za en mesec na Ledinah nadomeščala Ivana. »Spomnim se, kako so za našo smučarsko reprezentanco, ki je gori služila vojaški rok, z vojaškim helikopterjem pripeljali na ledenik ratrak. Da je pilot videl moč in smer vetra, sem moral sprožiti gasilni aparat na peno.« Ha, tega niti Izi ni vedel!
 
   
 
Peljati bi se morala do Razdrtega, a pri Uncu zavijeva z avtoceste. »Si se premislil in greva spet na Snežnik?« »Pa ne na nedeljo popoldne! Na Ravbarkomandi je daljši zastoj, izognila se mu bova po lokalni cesti mimo Rakovega Škocjana.« »Ga lahko greva pogledat? Saj si rekel, da imava časa dovolj.« »Samo Veliki naravni most. Od odcepa imava do tja le dva kilometra.«
 
Vožnjo nadaljujeva po navadnih cestah. Kako je veliko bolj zanimiva! Vsi ti pregledni in nepregledni ovinki, počasni in hitri. Pred Razdrtim ustaviva. Izi negotovo pogleduje proti oblaku, ki pokriva Plešo. Ga skrbi dež, ko imava največji možni dežnik in za povrh še pelerino? »Hitri, sprememba načrta. Odpeljala se bova nekoliko višje od lovske koče. Do kraja, kjer se cesta najbolj približa robu planote.« Potep tako začenjava v najmočnejši burji.
 
   
 
Zakaj se vračava v avto po sončna očala, ko pa ni sonca? »Pri vetru hitrosti 100 km/h in več ne bi rad, da mi iz oči odpihne leče.« Ne razumem ga, ko hodiva po robu gor in dol, namesto da bi šla v smeri Pleše. »Z menoj greš šele tretjič, se boš že še navadil.« In me posadi v avto, da se zapeljeva do cerkvice sv. Hieronima. »Na zahodu se je začelo jasniti. Ne bi rad zamudil najboljših posnetkov v času, ko bo sonce začelo toniti proti horizontu.«
 
»Danes ni videti nikogar, čeprav je nedelja. Ali to pomeni, da sva samotarja?« »V naravi nikdar nismo sami, le da tega ne zmoremo videti. Vetrovi pa so samotarji. Ko potuje eden, vsi drugi mirujejo. A kadar zapihajo istočasno in iz vseh smeri hkrati, nastane vihar. Pri združevanju na globalni ravni nastane tornado. Njihova moč je v različnosti.«
 
   
 
Kaj si bodo o nama mislili planinci? »Pomembno je, kaj si misliva sama o sebi. Le midva poznava vse okoliščine.« Prideva do kupa konjskih fig. Razen, če so oslovske. Sva tudi midva osla, ko hodiva v takem vremenu? Izi se nenadoma ustavi, čeprav ne ve točno, zakaj. Pogleduje po zamegljenem pobočju navzgor, nakar se mu razjasni obraz. »Vidiš tisto nizko drevo? Spomladi sem ga občudoval od zgoraj, pa sva se prepoznala.« Tega raje ne bom pravil okoli. Nihče mi ne bo verjel, da lahko tudi drevo prepozna človeka.
 
   
 
Z roba planote zavijeva na cesto, pomaknjena je nekoliko v notranjost. V oblaku nimava več razgleda, zato pa imava med drevjem zavetje. Izija poprosim, naj me slika na vrhu. »Da te ne bom hodil iskat v Razdrto!« »Se bom držal za kamen na poti.« Končno prideva v kočo. Menda sva šele tretja obiskovalca danes. Naročiva si pivo in pol klobase. Verjetno mesnina ni nič slabša od drugih po planinskih kočah, a kaj, ko sva navajena na snežniško. Za sladico nama pogreje kuhan orehov štrukelj. O, ta pa je povsem na nivoju Janjinega! Le da njenega, ki je kraljeval na višini 1790 metrov, ni več dobiti.
 
   
 
Različne stvari sva slišala o oskrbnici, vendar je osebna izkušnja pomembnejša. Čeprav je subjektivna, pove veliko več o nama in manj o tej osebi … lepa beseda lepo mesto najde in za povrh dobim še en kos štruklja. Lilijana obiskovalce deli na občane, kolesarje in tekače, med njimi vidi veliko razliko. Kar nekaj deklet, ki so v najkrajšem možnem času želele prehoditi in preteči slovensko planinsko pot, je v avgustu prišlo mimo. »Danes ob 11:35 je prišla ena v svojem dvanajstem dnevu pohoda. V dežju, mrazu in vetru se je še s tremi spremljevalci želela spustiti do Razdrtega naravnost navzdol, vendar so se kmalu vrnili in sestopili mimo Hieronima. Bila je že močno utrujena,« doda nekam žalostno.
 
   
 
Iz navidezno mirnega lenarjenja Izi nenadoma skoči pokonci. Le kaj mu je? »Hitri, greva!« Zakaj se nama naenkrat tako mudi? »Da bova nižje ujela sončni zahod.« Le kako ve, kdaj je pravi čas? »Po uri in predvsem po občutku.« Zakaj zavijava na greben, čeprav je oskrbnica svetovala, naj se vračava po cesti? »Ker slediva svojim občutkom.« Ali pomeni slediti svojim občutkom tudi takrat, ko te tišči na wc? »Ha ha, to so mnogo premočni občutki telesa, ki zlahka preglasijo najnežnejše namige intuicije.«
 
   
 
Nižje ko sva, bolj Izi vzdihuje. Predvsem pa fotografira. Kaj mu bodo posnetki, ko pa je Nanos že tolikokrat poslikan od vrha do tal? »V njih želim zajeti kanček energije narave, da se začuti ob gledanju teh fotografij, da ti ob tem pogreje srce.« Najino postopanje je mešanica hoje in ustavljanja. Tako počasi nisva sestopala ne s Snežnika ne s Črne prsti.
 
   
 
Planjava je videti pusta in prazna, vendar Izi trdi, da je polna vsega, le da tega s svojimi čutili ne zmoremo zaznati. Sonca ni več videti, Izi pa še kar naprej sestopa počasi in prisluškuje planoti. Kaj je, razen piša vetra, v tej osami možno še slišati? V avtu ga spomnim: »Saj boš pazil name, kajne?« »Kako to misliš?« »Se spomniš, da je tik nad cesto bingljal odlomljen vrh bora? Da ne bova v temi trčila vanj z vetrobranskim steklom.« Le kaj bi ta človek brez mene?
 
Žirafin Hitri
eXTReMe Tracker