Večer, Koroška - Nejc Strojnik: … infrastruktura. Športno plezanje v Slovenj Gradcu.
Športno plezanje je na Koroškem vedno bolj priljubljeno. Tudi zaradi uspehov Janje Garnbret in slovenske reprezentance se za ta šport zanima vse več otrok.
Slovenjgraški alpinistični klub v svoje vrste sprejema otroke, ki so stari vsaj sedem let in pol ali osem.
"Naša stena je za mlajše fizično pretežka. Čeprav se klubu želijo pridružiti tudi mlajši, jim tega ne moremo omogočiti,” pravi glavni trener Peter Jeromel, ki, sicer s težkim srcem, zavrača tudi (pre)mnoge druge plezanja željne mladostnike. Zanimanje je preveliko, vsako leto morajo zavrniti vsaj 20 otrok. Vse skupaj gre po sistemu kdor prej pride, prej melje. Število otrok se vsako leto sicer rahlo poveča, a več kot to ne zmorejo. Velike težave imajo predvsem s starši, ki jim morajo vedno znova razlagati, da za njihovega otroka v klubu ni prostora ... Jeromlu je žal, a takšna je realnost.
Slovenj Gradec ima dve plezalni steni. Ena, ki jo uporabljajo predvsem za tekme, je v športni dvorani. Druga, kjer poteka večina treningov, je na Štibuhu. Druga je veliko v uporabi, a je (pre)majhna, (prejnatrpana in ne more sprejeti neomejenega števila otrok. "Infrastruktura je zastarela in utesnjena. Steno na Štibuhu smo zgradili sami, s pomočjo donatorjev in članov kluba,” pravi Jeromel, ki upa, bodo s projektom prizidek k športni dvorani, o katerem se govori že nekaj časa, dobili sodoben plezalni pripomoček, kjer bodo lahko izvajali kakovostno vadbo za otroke in tudi odrasle.
Priljubljenost je narasla, razumljivo, tudi zaradi uspehov domačinke Janje Garnbret in drugih članov slovenske reprezentance. V Slovenj Gradcu se je plezalne abecede naučila tudi Garnbretova, ki je kasneje zaradi hitrega napredka in (pre)velikih potreb odšla trenirat v Velenje. Športno plezanje je sicer z vidika staršev finančno zelo dostopen šport. "Otroci potrebujejo plezalni pas, magnezij in plezalke. Vse drugo jim zagotovimo v klubu,” pravi Jeromel. Na treninge se tudi vozijo. "Večkrat treniramo v Velenju, Radljah, Celju, Ljubljani, tudi v Volšperku v Avstriji. Težava je, ker večina sten ni komercialnih, kar pomeni, da moramo prositi, da nam odstopijo kakšen termin.” Otrokom vsako leto organizirajo tudi tabor. Lani, denimo, so bili na plezališču Kotečnik, ki velja za eno največjih naravnih plezališč v Sloveniji in ima več kot 3000 smeri.
S sezono 2018 je Jeromel precej zadovoljen. Navdušili so ga predvsem rezultati Denisa Trosta in Zoje Sedaljšek, ki sta tekmovala v najmlajši kategoriji cicibanov. "Vedno grem z veseljem na trening, nikoli mi ni težko,” je povedal enajstletni Trost, ki kljub temu da je državni prvak v težavnosti, raje pleza v disciplini balvanov. "Pri težavnosti mi ni všeč, da sem privezan, saj imam eno slabo izkušnjo, ko mi je vrv zavrtelo in sem obvisel obrnjen z glavo navzdol. Od takrat me je kar nekoliko strah." Trost in Sedaljškova bosta v prihodnji sezoni tekmovala v kategoriji mlajših dečkov oziroma deklic, oba si tudi želita nekoč nastopiti na tekmi svetovnega pokala v Kranju. Da bodo čez deset let takratni cicibani gledali njuno plezanje.
Tekst in fotografija: Nejc Strojnik
Foto: Steno na Štibuhu so zgradili sami,
s pomočjo donatorjev in članov kluba.