Vladimir »Miro« Dougan? - Primorski dnevnik
GORICA - Tržaškemu Slovencu je posvečen film Kdo je Vladimir »Miro« Dougan? | Kugy: »Ko bi jaz bil kralj Julijcev, bi on bil prestolonaslednik«
Tudi Goričani so spoznali, kdo je bil Vladimir »Miro« Dougan (1891-1955). Tržaškemu Slovencu, o katerem je Julius Kugy zapisal: »Ko bi jaz bil kralj Julijcev, bi Dougan moral biti prestolonaslednik«, je bil namenjen filmski večer, ki je v decembru - na svetovni dan gora - potekal v goriškem Kulturnem domu. Na pobudo društva Monte Analogo iz Trsta in s sodelovanjem goriške sekcije planinskega kluba CAI, Slovenskega planinskega društva Gorica ter Kulturnega doma in Kulturne zadruge Maja, so zavrteli dokumentarno-pripovedni film Domandando di Dougan (Spraševati po Douganu) avtorjev Giorgia Gregoria in Flavia Ghia. Film je med drugim prejel letošnjo nagrado Scabiosa trenta, ki jo podeljujejo na tržaškem festivalu gorniškega filma Alpi Giulie Cinema.
Douganova življenjska in planinska zgodba je zdrsnila v pozabo kljub temu, da je bil sodobnik in prijatelj tako Juliusa Kugyja kot Emilia Comicija, ki sta za sabo pustila bogato planinsko dediščino: prvi predvsem literarno-intelektualno, drugi pa tako, da se je pod gorskimi navpičnicami mojstrsko »podpisal« s številnimi prvenstvenimi smermi.
Douganove zasluge - kakor film razlaga - je doletela drugačna usoda: nad njimi še vedno ostaja razgrnjen plašč pozabe ter za večino planincev so njegove poti in smeri v Julijskih Alpah skrivnostne in neznane, pa čeprav sodijo med najbolj drzne in slikovite: na primer smer v mogočni zahodni steni Strme peči (Monte Cimone) ali v nedostopnih visokih stebrih Montaža nad Dunjo.
O Miru Douganu, rojenem v tržaški četrti Rojan - mati se je pisala Debelak -, še danes vemo bolj malo. Za to, kar je o njem znano, pa je zaslužna predvsem tržaška sekcija kluba CAI, ki hrani štiri velike fotografske albume in pet rokopisnih dnevnikov z Douganovimi spomini. Dragoceni so tudi Kugyjevi zapisi o Douganu, iz. katerih izhaja, da ga je zelo cenil. O tem, da sta Dougan in Kugy prijateljevala in da sta se v zahodnih Julijcih večkrat navezala na vrv, priča tudi Kugyjeva obžalovana odločitev, da se ne bo udeležil odprave na 5.629 metrov visoki Elbrus v Kavkazu: »Prav sem si mislil, če jaz ne morem več, pa naj ravno Dougan izpolni zame tisto staro željo. Saj med tovariši je to vseeno!« Leta 1929, ob vrnitvi v Trst, je Dougan izročil Kugyju daljše poročilo o odpravi. Kugy je opis vključil v svojo poslednjo knjigo z naslovom Aus vergangener Zeit (Iz minulih dni). Ravno odlomek o tem, kako je Dougan zaradi slabih vremenskih razmer primoran bivakirati pod vrhom Elbrusa, je v filrpu učinkovito prikazan.
Tudi na goriški predstavitvi filma sta režiser Giorgio Gregorio in soavtor Flavio Ghio izpostavila Douganovo slovensko identiteto, zaradi katere je bil v povojnem času, kljub članstvu v tržaškem društvu Socita alpina delle Giulie, tarča bojkota s strani fašističnega režima. »Dejstvo, da je kot planinski inštruktor v letih 1915-1918 deloval v avstro-ogr- skem gorskem polku, marsikomu v tedanjem nacionalno že močno opredeljenem tržaškem planinskem društvu ni bilo po godu. To je nedvomno prispevalo k temu, da je na Douganovo vrhunsko alpinistično delovanje legla senca pozabe,« je med drugim dejal Giorgio Gregorio. (vas)