Slovenske novice - Tina Horvat: ... splezal na dva osemtisočaka
Nekdanji politik Bogdan Biščak je napisal knjigo o letih, ko je bil vrhunski alpinist. Delo o legendarni postojnski četverici in velikem prijateljstvu med njimi, ki še traja.
LJUBLJANA – Na začetku letošnjega leta je ljubitelje gora razveselil Alpinist – izjemna knjiga Silva Kara, edinega preživelega od legendarnih treh alpinističnih mušketirjev, leto pa se končuje z izidom knjige še enega od nekdaj vrhunskih alpinistov, Bogdana Biščaka.
Silvova knjiga govori o neverjetni poti treh preprostih fantov izjemne alpinistične generacije v 80. letih prejšnjega stoletja v vrh svetovnega alpinizma, Bogdanova pa o postojnski četverici, ki se je držala bolj zase, a vendar v stenah prav tako premikala meje mogočega. Skupina, ki so jo poleg avtorja knjige sestavljali še Rado Fabjan, Igor Mezgec in Igor Škamperle, se je s pridružitvijo Matevža Lenarčiča – zdaj pilota in raziskovalca podnebnih sprememb – povečala v peterico.
Biščakova knjiga Igra in biseri: kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje je oda njihovemu trdnemu in večnemu prijateljstvu, ki ga nič ne more uničiti, in še eno od izjemnih del v slovenski gorniški literaturi.
Alpinistični alternativci
Še posebno je zanimiva zato, ker avtorja, ki se je leta 1993 podal v politiko in bil generalni sekretar državnega zbora, v. d. generalnega sekretarja stranke LDS in pozneje sekretar stranke Zares, razkriva kot vrhunskega alpinista, kar je o nekdaj vplivnem politiku in lobistu vedel le malokdo. Plezal je v Alpah, Andih, Patagoniji, Himalaji in Karakorumu. Bil je v prvi slovenski odpravi, ki je priplezala na vrh Fitz Roya in Cerro Torreja, leta 1986 je v enem tednu priplezal kar na dva osemtisočaka – Broad Peak in Gasherbrum II.
Osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so bili zlati časi slovenskega alpinizma, se spominja kot najvrednejše izkušnje v svojem življenju. »Zdelo se nam je, da počnemo nekaj posvečenega, nekaj več. Jaz sem se kot alpinist počutil blizu popolnosti, alpinizem mi je pomenil vse. Naša četverka se je držala malo bolj zase, Igor Škamperle je pravil, da smo bili alpinistični alternativci. Takrat so bila središča alpinizma Vrata in Tamar, mi pa smo namerno plezali v divjih in manj dostopnih stenah. Želeli smo biti nekaj posebnega, normalne smeri nam niso ležale. Kadar smo se vračali s plezanja v Kamniških Alpah in so bili v Kamniški Bistrici ob nedeljah pikniki in goveja muzika, je bila največja zbadljivka, s kakršnimi smo se radi obkladali, da bo kdo od nas nekoč končal na takšnem pikniku. Zdaj smo vsi dokaj normalni, na piknike v Kamniško Bistrico sicer ne hodimo, a vsi živimo običajno življenje, imamo družine, delamo,« opisuje tiste čase.
A kako najbolj racionalen in prizemljen od vseh teh vrhunskih alpinistov, po izobrazbi je namreč pravnik s pravosodnim izpitom, gleda na ta nora leta, ko so se izpostavljali nevarnosti in bili mnogokrat na robu preživetja? Ne nazadnje se je tik pod vrhom Fitz Roya že poslavljal od življenja, saj se je spustil z vrvi, prav tam se je srečal tudi s snežnim viharjem, ki se ga je zaradi neverjetne moči prijelo ime bela smrt. Kako je hčerki, zdaj 24-letni Anji, lahko skozi pogovore, ki so opisani tudi v knjigi, prav z alpinizmom, ki ni najbolj varna dejavnost, razložil življenje?
»Seveda z očmi marsikoga naše početje takrat ni bilo najbolj pametno. A gre za strast, in ko se znajdeš v strasti, se ne obnašaš ravno racionalno. Seveda bi danes verjetno ravnali drugače, verjetno v marsikatero steno sploh ne bi šli. Sem pa takrat, ko so me zapuščale misli in sem se samodejno spustil z vrvi, ugotovil, da ni težko umreti,« se spominja trenutka, ko je bil najbližje smrti in ga je le zapletena vrv obdržala pri življenju.
Zbolel zaradi tesnobe
Prav zaradi teh zelo intenzivnih doživetij v gorah so se med peterico spletle izjemno močne vezi, ki jih zob časa niti malo ni načel. Bogdan je prepričan, da alpinizem oziroma intenzivna doživetja ustvarjajo veliko večja prijateljstva, kot jih na primer kofetkanje. Zato ni čudno, da so se mu ob koncu njihovega nebrzdanega plezanja in domala skupnega življenja začele dogajati čudne reči in da je celo resno zbolel. Dvakrat je v hribih dobil tako hude mišične krče, da so ga morali s helikopterjem odpeljati v dolino. »Zdravniki niso odkrili razloga, šlo naj bi za hiperventilacijo. Šele pozneje sem odkril, da je bila zanjo kriva tesnoba oziroma potrtost. Veliko sem razmišljal o tem in nato le našel resnico – mišični krči so se pojavili zaradi tesnobe, ker je naša peterica začela razpadati. Začeli smo se počasi obračati proti normalnemu življenju, si ustvarjati družine, hoditi v službe, nismo mogli več samo plezati.«
{citat}128639{/citat}
V kakšni formi pa je zdaj peterica, ko so nekateri njeni člani že zakorakali v sedmo desetletje? »Na splošno v dobri, vsi smo še aktivni, nihče se še ni odebelil, še vedno smo prijatelji. Enkrat na leto se dobimo in takrat nihče ne manjka. Z Matevžem še vedno plezava, tja do šeste stopnje, izbirava pa predvsem varne smeri. V smeri naše mladosti seveda ne greva več,« pripoveduje.
Bogdan se je po 15 letih vrnil v steno, politike pa se ne gre več. V njej je vse preveč akterjev in sklepanja kompromisov, zato je skoraj nemogoče doseči svoj cilj. »Prav naslov knjige Igra in biseri govori o tem, da je alpinizem igra in da so biseri lepote, ki se jih najde v gorah. Politika pa je samo igra, biserov je bolj malo v njej.«
OKVIRČEK
Zamižim in se spustim
»Bolečine postajajo vse hujše. Vem, da dolgo ne bom več vzdržal. Sneženje in veter se mi zmeraj bolj oddaljujeta, neznosno bučanje se spreminja v tišino. Prevzame me mir in ne da bi sprejel tako odločitev, zamižim in se spustim.« Odlomek iz knjige Igra in biseri
Mišični krči so se pojavili zaradi tesnobe, ker je naša peterica začela razpadati.
1993.
se je podal v politiko.
Nekdanji politik Bogdan Biščak je napisal knjigo o letih, ko je bil vrhunski alpinist Delo o legendarni postojnski četverici in velikem prijateljstvu med njimi, ki še traja