Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki Draški vrh

   
   
   
   
   
   
   
   
sreda, 2. januar 2019, ob 12:00, Silvo Baznik, ogledov: 2202

Silvo Baznik: Pričelo se je leto 2019 in z njim je prišla prva visokogorska pohodna tura.

Na nebu gospodarijo oblaki, ko vozimo po cesti na Zatrnik, a še pred Rudnim poljem je visoko nad nami že modrina neba. Parkiramo in se pripravimo na pohod. Skozi gozd nad vojašnico pridemo do smučišča.

Stopamo po s soncem obsijanem delu delu smučišča pod in ob vlečnici, kjer je nekaj pomrzjenega snega in se povzpnemo do zgornje postaje prve vlečnice. Prestopimo do desnega roba gozda, ki je brez snega in se po njem ob srečanju prvih pohodnikov povzpnemo v strmo dolinico po poti z nekaj pomrzjenega snega do ravnice Zlata voda. Dereze gredo iz nahrbtnikov na čevlje in z njimi in cepini v rokah se povzpnemo na sedelce pod Plesiščem, kjer se odpre lep razgled na Bohinjske gore. Gremo desno po široki planinski poti skozi pas ruševja na strmejša travnata pobočja, preko katerih se po pomrzjeni in delno zasneženi stezici povzpnemo na greben Viševnika. Odpre se nam pogled na Mali Draški vrh, Vrh Draškega roba, Veliki Selišnik, Debeli vrh in gore nad Lipanco. Po grebenu se povzpnemo na vrh 2050 m visokega razglednika. Pridružimo se kopici pohodnikov, naredimo krajši odmor za okrepčilo in razglede na Triglav in njegove sosede.

Z vrha so lepo vidni tudi Mali in Veliki Draški vrh, katerega južno pobočje se konča na Studorskem prevalu, nad katerim se pne Ablanca in katere greben preide na Močile, pod katerim je planina Konjščica. Časa je dovolj za obisk še kakšnega soseda, kar se za začetek leta tudi spodobi in tako se z vrha odpravimo proti severu. Pod vrhom stopimo po snegu pod izpostavljeno polico in prečimo greben Viševnika do sicer krušljivega pobočja, ki je tokrat pod snegom in po katerem se varno spustimo po senci do Srenjskega prevala.

Kot že nekajkrat danes zamenjamo nekaj oblačil, saj se izmenjuje topel in hladen zrak in temu se stalno prilagajamo. S prevala se spustimo proti dolini Jezerce, a že po nekaj desetih metrih spusta prestopimo na stezico, ki gre preči pobočje Malega Draškega vrha. Ob pletenicah hodimo po zasneženi, pomrzjeni, delno poledeneli in tudi suhi stezici, se vzpenjamo in spuščamo proti zahodu. Pod nami preko doline Jezerca hodi nekaj pohodnikov, mi pa pridemo do strmega zasneženega pobočja, kjer ni več varoval in se po njem ob pogledu na Triglav spustimo do sedelca med obema Draškima vrhovoma. Pogledamo preko robu v dolino Krme, ki jo prekriva gosta oblačnost. Na drugi strani doline se v soncu kopljejo Rjavina, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec, mi pa nadaljujemo svojo pot po slabo zasneženem vzhodnem pobočju Velikega Draškega vrha, po katerem se pred nami vzpenjata pohodnika, nekaj pa se jih spušča že z vrha. Vzpenjamo se po sledeh predhodnikov in z višino je nekaj več pomrzjenega snega. Že dodobra zadihani premagamo zadnjo vzhodno strmino in stopimo na vrh, kjer se pridružimo predhodnikoma. Oblaki kraljujejo še vedno nad vsemi dolinami, le visoki vrhovi se kopljejo v soncu. Čas je za počitek, okrepčilo in razglede na vrhove julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp.

Na 2243 m visokem vrhu ostanemo dokler ne zapiha mrzel veter, ki v hipu poskrbi, da se toplo oblečemo, pospravimo opremo in stopimo z vrha. Tokrat nas gre po pobočju peterica, Sestopamo v smeri smučanja po vzhodnem pobočju. Na prelomu pobočja nadaljujemo spust v manjšo grapo, ki poteka prečno po vzhodnem pobočju gore. Pazimo na luknje v snegu in počasi prehajamo na pobočje nad dolino Jezerca, kjer poiščemo gaz letne poti in po njej stopimo na Studorski preval. Tu nas zapustita pohodnika, mi pa si vzamemo čas še za en odmor na sončnem prevalu in opazujemo planinca, ki se spuščata z Ablance.

Prijetno je na soncu. Nizko sonce ne doseže več dolinice Jezerca, ki je vsa v senci in hladu. Planinca z Ablance prideta in oddideta, mi pa še malo ostanemo in nato stopimo v senco. Za varno hojo z derezami je dovolj snega in se tako hitro spustimo v dolinico ter nadaljujemo pot proti planini Konjščice. Snega je manj in steza ima že kopne odseke. Na razpotju nadaljujemo po poti, ki nas popelje pod strme skalnate pečine, nadaljuje se z nekaj vzponi in spusti v gozd nad planino in počasi nas mineva potrpljenje za hojo z derezami. Prva jih pospravi hči, nato prijatelj in na koncu še sam. Sledi še nekaj vzpona in postopoma preide gozd na južna pobočja Plesišča. Še nekaj poti navzgor in smo na pobočju gozda nad smučiščem, kjer se je potrebno izogniti poledenelemu snegu. Spustimo se do zasnežene ceste, ki jo le prečimo in po gozdu nadaljujemo do smučišča. Cesta na Rudno polje je kot drsalnica in zato hodimo ob njenem robu in jo nad vojašnico zapustimo in skozi gozd pridemo nazaj do avtomobila.

Lepa prva tura v visokogorje je za nami. Pospravimo pohodno opremo in se zapeljemo na Zatrnik, kjer v topli izbi gostišča nazdravimo Novemu letu in si zaželimo še mnogo varnih pohodov in morda tudi smučanja, če bo zima navrgla kaj snega.

eXTReMe Tracker