nekoristnega sveta Ante Mahkota, 1936–2018 | Delo/Sobotna priloga, Ali Žerdin
V prvem nadstropju Črne vdove je kadrovska služba. V omarah so personalne mape. V predalu M je mapa Anteja Mahkote. Mapa je urejena in nekoliko zbledela. Zadnji podatek v njej je iz leta 1991. Prvi podatek iz mape je bil vpisan na Tomšičevi ulici. Prvi datum je pomenljiv. 1. aprila je Ante Mahkota postal delavec časopisnega podjetja Delo. Poskusna doba, en mesec. Letnica: 1962. Delovno mesto: TT. Tedenska tribuna.
Še nekaj reči je zapisanih v mapi. Urejanje revije Avto magazine. Namestnik direktorja TOZD Delo. Glavni direktor ČGP Delo do leta 1980. Potem pomočnik glavnega urednika Dela.
V drobnem tisku ni kakšnih spektakularnih detajlov. Leta 1980 je na lastno željo kot glavni direktor ČGP Delo odstopil.
Legende v personalne mape niso vpisane. Ante Mahkota je legenda slovenskega novinarstva in tiska.
TT. Razlaga, da je bil čas realnega socializma siv, zveni prepričljivo. A na začetku šestdesetih let se je zgodilo nekaj, kar ne bo našlo prostora v zgodovinopisnih shemah. Ljudje so začeli množično prebirati TT. Otroci so se ob TT-ju učili brati. Za naklado, ki jo je dosegel TT, bi se založniki danes postavili na glavo. Ante Mahkota je bil del ekipe, zaradi katere so ljudje začeli brati. TT ni bil političen časopis. A prinašal je duha svobode. Ante Mahkota, novinar nove generacije, je odpotoval v Afriko in poročal iz neznanih krajev. Ante Mahkota, novinar nove generacije, je pisal o najbolj drznih dogodivščinah v gorah. Domislil se je, da bi TT na Triglav peljal 100 žensk. Tisočerim ženskam je prinesel svobodo vzpona na vrh. Svoboda ni bila politični program z elementi boja za oblast. Svoboda, ki jo je prinašal TT, je bila vznemirljivo stanje duha.
In ljudje so to radi brali.
Da je avto simbol svobode, so si izmislili na neki drugi celini. Od leta 1967 je Ante Mahkota pisal o avtomobilih. Ljudje so to radi brali, ker je avto ljudem prinašal svobodo gibanja. Ko je sestavljal uvodnike za revijo Avto, je skico uvodnika napisal na cigaretno škatlico, potem pa je cel uvodnik v enem zamahu zdiktiral. Revija Avto magazin je postala uspešnica v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem.
Ko je politika postavila novega urednika Dela, je Ante Mahkota protestiral. Uradno protestiral. Ko je spoznal, da je 27-letni Mitja Gorjup sposoben in ambiciozen šef, je postal njegova desna roka. Projekte je vodil. Ustanovitev revije Jana je projekt Dela iz leta 1971. Leta 1977 je Ante Mahkota – skorajda na svojo roko – postavil revijo Teleks. Teleks je bil za sedemdeseta leta tisto, kar je bil TT za šestdeseta. Revija, ki so jo v roke vzeli tisti, ki so radi brali. Ko je Mitja Gorjup pri 33 letih umrl, je Ante – vedno je plezal v navezi – izgubil soplezalca.
A projektov ni bilo konec. Če so TT, Avto, Jana, Stop in Teleks prinašali duha svobode, je prva polovica osemdesetih prinesla duha nacionalne emancipacije. Duh nacionalne samozavesti ni nastal kot politični program z elementi boja za oblast. Duh nacionalne samozavesti je pobegnil iz laboratorijskih posod. V eni od teh posod je Ante Mahkota varil igro na srečo. Igro na srečo, ki je bila hkrati igra solidarnosti. Igro na srečo, ki je bila hkrati igra podpore odličnosti. Akcija Podarim Dobim je bila kot Flemingov penicilin, ki je povsem nepričakovano ustavil razraščanje centralističnih bakterij. Več milijonov prodanih srečk je smučarjem odpiralo vrata na zmagovalni oder in je sredi osemdesetih let govorilo o prebujeni nacionalni samozavesti ter novi nacionalni identiteti.
Ante Mahkota je znal – znal je zavezati vozle na plezalski vrvi. In znal je povezati smučarsko zvezo, kreativce z Dela, televizije, radia, povezal je gospodarstvo in pošto, zvezde športa in estrade.
Potem je nekega dne leta 1991 odšel. V penzijo.
Iz personalne mape bi težko sklepal, kakšen je bil. Da je hotel do vrha, da je bil tekmovalen, pravi legenda. Nekoč je zapisal, da sodi med osvajalce nekoristnega sveta.
Ko sem ga kot otrok prvič srečal, sem bil premlad, da bi znal brati ljudi.
Ko sem ga zadnjič srečal, ni bil pri močeh. A je imel v očeh nenavaden ogenj.
To ni bil ogenj tekmovalnosti. Danes bi rekel, da je bil ogenj ponosa.
Ogenj ponosa v očeh človeka, ki je drugim pomagal zmagovati.