Silvo Baznik: Napoved lepega popoldneva in volja nas popeljeta
na novo turo.
Na vožnji po avtocesti se odločamo za izhodišče poti in tako vozim mimo izvozov za Krvavec, Tržič, Bled in ko zapeljem pri Lipcah z avtoceste, preobrat. Hči hitro ugotovi, da Struška ni ravno špičasta in tako gremo ponovno na avtocesto, ki jo zapustimo pri Hrušici. Pripeljemo v Dovje, kjer zavijemo na cesto v smeri Dovške Babe.
Na križišču smeri za Plavški Rovt in Dovško Babo parkiramo. Težki planinski čevlji zamenjajo lahko obutev, nahrbtniki na ramena in gremo. Hodimo po delno poledeneli cesti mimo travnatih senožetih do zapornice, kjer sta parkirana avtomobila in pred nami stopa skupinica pohodnikov. Nadaljujemo po cesti do sedelca med Belo pečjo in Dovško Babo, kjer nekaj metrov za vrati pašne ograje zavijemo na označeno pot v gozd. Strma pot poteka po pomrzjeni zemljini, gre iz gozda na razgledno pobočje in ponovno v strm gozd in po nekaj minutah stopimo na zasneženo pobočje nad gozdom na spodnjem robu planine Dovška Rožca, od koder se povzpnemo do pastirske koče.
Pred kočo zastanemo in se ozremo okoli in imamo kaj videti. Že tu je pravo razgledišče na Julijce preko Zgornjesavske doline, pa tudi Visoki Kurjek in vršnja piramida Kepe je lepo vidna. Na vzhodu pa se odpira pogled na sosednji Hruški vrh in za njim še nekatere vrhove Karavank. Na pobočju Dovške Babe stopajo planinci. Mi pa stopimo do koče, kjer na klopci naredimo daljši odmor. Kmalu se nama pridružita planinca in minute hitro minevajo ob pogledih na Rjavino, Triglav, Škrlatico, Ponce, Mangart in še in še. Že na poti do planine smo se dogovorili, da bomo šli z vrha Dovške Babe še na sosednji avstrijski vrh in tako zapustimo prijetno zavetrje koče in se odpravimo dalje.
Stopamo po delno zasneženem pobočju Dovške Babe in z višino je pobočje vedno bolj zasneženo. Številne stezice so pomrzjene in se jih v glavnem izogibamo ter stopamo po še nedotaknjenem snegu. Srečamo nekaj pohodnikov, ki se spuščajo. Na grebenu nas pričaka veter, ki hladi in tako pospešimo korake vse do vrha, kjer se pridružimo skupinici pohodnikov, ki se odpravljajo v dolino. Na čevlje so nataknili snežne derezice, mi pa prave dereze, saj bo naša nadaljna pot potekala po vzhodnem grebenu gore, ki je zasnežen in postreže tudi z nekaj kložami. Na vetrovnem 1891 m visokem vrhu se ne zadržimo dolgo, pospravimo palice, v roke vzamemo cepine in z derezami na čevljih naredimo korake po pobočju navzdol.
Hodimo po mejnem grebenu in pod njim dokler ne odločimo, da ga zapustimo in stopimo na severno stran, ki se sprva strmo spušča, nato preide na bolj položni del. Hodimo drug za drugim in utrjujemo novo gaz nad planino Rožca v smeri avstrijskega vrha Koprivnjaka. Nebo nad nami se počasi jasni, sonce prijetno greje, ko počasi prečenje preide v rahel vzpon proti vrhu.
Soncu izpostavljeno pobočje ima le malo snega, le na vršnji del je še lepo zasnežen. Pogled na sosednjo Dovško Babo razkrije strmo severno ostenje, pravo nasprotje prehojenega na slovenski strani. Koprivnjak se ponaša z višino 1754 m in z lepimi razgledi na sosedji Veliki Kurjek, Vrh Gumna in Rezmanico in oddaljene visoke avstrijske gore na eni strani in na prelepo Golico, Klek in Hruški vrh z oddaljenimi vršaci na drugi strani. Proti severu poteka dolina Rdečice, ki sledijo številne nekdaj slovenske vasi na avstrijskem Koroškem.
Na vrhu z velikim križem in dvema klopema ostanemo dolgo in uživamo na soncu. Dogovorimo se, da bomo šli čez planino nazaj na državni mejni greben in se povzpeli še na en vrh. Kar rečemo, je treba še storiti in tako se odpravimo z vrha. Sprva gremo po stopinjah vzpona, se nato obrnemo malce proti vzhodu, obidemo nekaj večjih kotanj in pričnemo prečni vzpon po severnem pobočju. Ujamemo letno pot in po njej z nekaj gaženja globokega snega dosežemo greben, kjer se obrnemo proti vzhodu in se povzpnemo po grebenu še na 1776 m visoki Hruški vrh, ki ga pred nami zapusti nekaj planincev. Tudi tu je počijemo na klopci z mizo ter zaužijemo še nekaj kalorij za pot nazaj. Razgledi pa kot že ves čas izredni. Pravi čas smo na pravem mestu in tako uživamo v zimskih lepotah naših gora.
Čas neusmiljeno teče, ura tiktaka in naznanja čas za odhod. Z vrha se spustimo po grebenu proti severu dokler ne dosežemo odcepa poti, ki preči vzhodno pobočje Dovške Babe. Kljub skromni snežni odeji zaradi poledenelosti pridejo na nekaterih mestih dereze še kako prav. Dolgo prečna pot nas pripelje nazaj na planino Dovška Rožca, kjer končno snamemo dereze in zamenjamo cepine s pohodnimi palicami.
Spustimo se do ceste in stopimo po njej proti dolini. Nekaj odsekov ceste je poledenih in jih obidemo in tako nadaljujemo hojo vse do rampe in parkiranih avtomobilov pred njo. Zapustimo cesto in stopimo na travnike pašnikov imenovanih Ravne in do prelepe privatne koče s čudovitim razgledom na Triglav. Pod njo je cesta in na drugi strani še romantična koča, kjer sonce počasi tone za Triglav.
Vzamemo si čas, počakamo kakšnih četrt ure in opazujemo, kako sonce zahaja za našo najvišjo goro dokler nam ne pošlje zadnji sončni žarek in zaide za goro. Le še nekaj minut hoje in že smo pri avtomobilu, kjer ponovno zamenjamo obutev, sedemo v avtomobil in se odpeljemo v dolino.