Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Palačinke Črne prsti

 

 

 

 

 

 

 

 


Črna prst, 16. avgust 2018

sreda, 16. januar 2019, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 1171

Žirafin Hitri: »V kateri koči se da še prespati, da bova imela na dosegu roke sončni vzhod in zahod?« Izi pomišlja samo za hip: »Na Črni prsti.« (V besedi in sliki za odrasle otroke.)

V območju bohinjskega trikotnika

 
»Imate na Črni prsti tudi zimsko sobo?« »Imamo. Vendar v njej poleti ne morete spati.« »Zakaj ne?« Po kratkem premoru se iz telefona zasliši: »Ker v njej stanuje najin pes.« Oddahnem si. Je Izi mislil, da žirafe ne smejo spati v koči? Iz oči mu preberem, da ima za bregom nekaj čisto drugega. Vreme velikemu šmarnu ni bilo naklonjeno, zato sva potep prestavila za en dan. Vožnja skozi Bled bi bila lahko utrujajoča, vendar Izija pogled name vedno nekoliko pomiri. Je bilo tako tudi v času, ko se je za vetrobranskim steklom vozil tiger Piko? Čas se nama razvleče. Meni je jasno, zakaj. V tem času bi se pripeljala že pod Snežnik.
 
   
 
Gozd je tu precej drugačen kot na Snežniku. Zakaj med potjo ne znam videti ničesar neobičajnega? »Ker sva tu prvič,« slišim Izija. Na Planini za Liscem se svet odpre in pogled naju ponese do vrha Črne prsti. »Uau!« Tudi Izi je navdušen. Na steni Orožnove koče prebereva, da je tu stala prva slovenska planinska koča. Veva pa tudi, da je prva planinska koča na slovenskih tleh stala na Snežniku. Franci na balanci nama ponudi sladico. Pocedijo sem mi sline, ko na sosednji klopi ugledam zavitek iz svežih sliv in skute. Izi odkloni: »S polnim želodcem bova težje hodila navkreber.«
 
Nad kočo tu in tam opazim majhne tablice. »Hodiva po botanični učni poti,« omeni Izi. Večina rož je že odcvetela, zato nama izpisana imena ne pomagajo veliko. Pri napisu rdeči slizek je res nekaj rdeče cvetočega. Morda je celo pravi! Eni si navkreber pomagajo s pohodnimi palicami, midva pa z žvižganjem. Mladina pri svizcih začne z nama tekmovati v glasnosti, da se razlega po vsej planini. Bodo živalce bolj neumorne kot Izi trmast? Šele na grebenu moj nosač povsem odpre šobico in zadiha na polno.
 
   
 
Po lepi poti prideva v gornji svet, od koder kmalu zagledava kočo. »Tile Bohinjci pa res pretiravajo,« zabrunda Izi. »V dveh urah in pol se od tod stežka spustiš v Bohinjsko Bistrico. Pot ni za hitre sestope. Komur se mudi na vlak in računa z napisanim časom, bo verjetno zamudil.« Koča se nama nasmiha vse bližje. Malo pod njo Izi poklekne in se skloni. Zdi se, da moli, vendar vem, da ima v rokah fotoaparat. Vse zaradi ene drobne rožice. Večinoma se sporazumevava brez besed, tokrat na glas pove: »Ne glede na velikost iz teh rožic sijeta lepota in čistost.«
 
   
 
Nenavadno je, da v koči vrtijo meditativno glasbo. Tako pomirjujoče deluje. Morda kdaj pride kak prenapet gost. Čeprav Izi ni trenil z očesom, vem, da je malo razočaran, ker nimajo jabolčnega zavitka. Se pa zato pri sosednji mizi Franc sladka s palačinko. Letos namerava doseči svoj tisoči vzpon na Črno prst. Bo pojedel tudi toliko palačink? Izi mi naroči eno. Namaz lahko izbirava, odločiva se za mešanico marelične marmelade in kisle smetane. Gostje se smejejo, ko sem okoli gobčka bel od sladkorja in se mi sladki greh lepi na dlako. Pri tretji palačinki mi mora pomagati Izi: »Tebe so vedno same oči!«
 
   
 
Nič takega, če je najin spomin za obraze boren, ker je Branetov dober. Izija prepozna iz študentskih let, ko sta hodila na tečaj smučanja. Najprej gostobesedno čebljata, saj se nista videla več kot 35 let, nato Brane nenadoma izgine iz koče. Radoveden sem, kaj se dogaja, zato me mora Izi nesti za njim. O, na zadnjih metrih svoji dragi pomaga nesti nahrbtnik! Peljal jo bo po vencu gora okoli Bohinjskega jezera. Zakaj Izi mene nikoli ne ponese na tako turo?
 
   
 
Iz lenobnega posedanja Izi nenadoma skoči pokonci. »Samo deset minut je še do sončnega zahoda!« Na srečo imava do vrha manj kot deset metrov. Nisva sama, ko sonce nevidno zahaja za zahodnimi Julijci, še dva pohodnika se nama pridružita v tihoti večera. Postopanje po vrhu nama je v krvi, vendar se tudi to prej ali slej konča. »Ti moj zvesti žirafin, greva v kočo na toplo.« »Kaj pomeni zvestoba?« »Prava zvestoba ni izbira uma, ampak je opredelitev srca. Biti zvest samemu sebi pomeni poslušati svoje srce.«
 
   
 
Čas pred jutrom se začne z dvema prijaznima nasmehoma iz kuhinjskega kota. Najprej Iziju nisem hotel tratiti časa za wc, potem pa si na vrhu nisem mogel več pomagati. Izija ne vrže iz tira, kadar zaupa vesolju – ve, da je vse tako, kot je prav. Po lepem začetku dneva se vrneva v sobo, Izi je navajen v gorah zjutraj vstajati dvakrat.
 
   
 
»A vi pa takole kar sami hodite po svetu,« slišim vprašati Nives v sosednjem prostoru. »Tako pride.« Ha ha, očitno je ni razumel! Zato nedolžno doda: »Kje pa je Hitri?« Nekaj se izgovarja na moj račun: »Je še zaspan, sedi na nahrbtniku zadaj za vrati.« Naj že enkrat neha druge soditi po sebi! Takoj zapazi, da gledam proti kuhinji in nekaj mencam. »Pa ne, da ti je nerodno Nives prositi, naj se slika s teboj?« »Ni tako enostavno … rad bi se fotografiral z njenim Feniksom!«
 
   
 
Jutro je dolgo, prvi obiskovalci so zgodnji. Sami mladi hitrostni pohodniki. Luka je primahal iz bohinjske strani, potegnil bo še do Rodice. Njegovo lasišče se sveti v potu kot sveže pokošena trava v rosi. Vmes se poslovita Brane in Joži, njuna naslednja postaja je Spodnji Vogel. Premalokrat sem z Izijem, da bi razumel, kako zmore na gori nekaj ur navidezno ne početi ničesar. Čeprav … vseskozi gleda, da česa ne spregleda. Je opazil podobo rjave glave pod kočo? Vmes greva na vrh žvižgat svizcem na Planini za Liscem.
 
   
 
Popoldanski sestop začne moj nosač presenetljivo počasi. Kot da se mu bo pokrajina tako še močneje zapisala v spomin. Da mu ne bo kaj ušlo. Naj pride še kdaj sem gor, pa bo! Saj še ne bo konec sveta. »Na preizkušnji je ves svet, ali bo človeštvo obstalo. Vsak pa si svoje izzive izbira sam.« Me je slišal? Postaja pri Franciju ni obvezna, je pa prijetna. Družini, ki bosta tu prespali, prav tako. Gospodar je car svoje vrste. Tako blizu avta sva že, da si naročiva posladek za konec izleta.
 
Žirafin Hitri
eXTReMe Tracker