Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Noč na Durmitorju

  27.12.2018
G-L:  "Kibubazin" 


četrtek, 27. december 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 913

Kibubazin - Željko Šćepanović - Moj tovariš in jaz se že dolgo pripravljava. Pripravljava se, da prenočiva v naravi, na gori.

Hočeva se končno, nepovratno zrasti z njo.

Samo da bi bolj uživala, morava izpolniti pogoje: nahrbtnik, šotor, spalna vreča, podloga. Ni pametno iti in trpeti. Ali se vrniti bolan. Ali, bognedaj, poškodovan. Tako da je to treba vzeti s seboj. Pa tudi nekakšno svetilko in nož in pripomočke za kurjenje in odejo za pred zoro in še marsikaj.

Poletje nama je skoraj pobegnilo. Dejansko greva na zadnji poletni dan (21. 9.), jutri pa smo že v jeseni. Greva na gorsko krono, na sinonim strašnega in lepega, nekam daleč, neopisljivo in brezčasno - na Durmitor.

Gremo popoldne, tudi prijateljeva žena Maja gre z nama. Nimamo trdnega načrta, kje bomo prespali, vemo pa, da mora biti ob nas eno od jezer. Si že zamišljam jutranje umivanje v njem. Pridemo na gorsko ravnino. Drugače se počutimo, drgetamo. Srđa je smešen v kratkih hlačah in copatih na 10 stopinjah. Nekaj časa razmišljamo, pa tudi tavamo, nato pa se odpeljemo k Vražjemu in Ribjemu jezeru. Najprej gremo na Ribje jezero, toda tam je veliko goščavja in močvirja, zadaj pa je tudi nekaj počitniških hišic. Imeli smo srečo, tu smo našli veliko suho vejo, jo zlomili z nogami in jo spravili v avto, saj smo vedeli, da ne bomo imeli druge priložnosti za drva. Vračamo se petsto metrov, obkrožimo Vražje jezero in na obali najdemo odlično mesto za šotor. Da nismo samo mi ocenili, da je dobro, smo vedeli po primitivnem ognjišču.

V zadnjem hipu. Nevešči smo zaključili s postavljanjem šotora ravno ob sončnem zahodu. Srđa je po dnu ognjišča postavil velike okrogle kamne, zaradi vlage, pa tudi bolje zadržujejo temperaturo. To se je izkazalo kot odlično. Pekli smo meso, vrženo neposredno na žar in posoljeno. Pozabil sem že ta okus - česa okusnejšega nisem okusil že mnogo let.

Hladno je, na trenutke piha. Gledam na termometer, sedem stopinj je. Pred zoro bo še hladneje. A ni pomembno. Naj bo toplo tistim v mestu, ki so ostali v svojih toplih posteljah. Nam ni treba biti toplo, tako je bolj neposredno. Nam ni treba biti toplo, tako se bolj zapomni. Fotografiram naokoli, Srđa celo igra kitaro, pojemo. Občasno se spomnim, da položaj ni ravno običajen, smejem se od zadovoljstva. Pozno je že, gremo spat. V teh trenutkih, ko fotografiram šotora, osvetljena s svetilkami, ob jezeru, v tem pozabljenem kraju, ob jezeru, ki se celo imenuje Vražje, občutim zadovoljstvo, spajanje z naravo, z nočjo, s hladom. Naenkrat slišim vrage in utopljence, slišim žene plemena Kriča, ki kličejo svoje umrle bojevnike. Zame je to noč razodejta, nestvarna in vznemirljiva.

Spanje pa ni bilo prav na nivoju. Deževalo je, šušljalo, nežni valovi so udarjali ob obalo. Jutro je bilo megleno, hladno, ni bilo romantike v umivanju v jezeru. Medtem ko smo pili topel čaj, smo gledali življenjsko dramo – nekaj vran je prek jezera preganjalo galeba.

Pospravili smo stvari in krenili v smeri Sedla (1907 m) z namenom, da se vzpnemo na Prutaš (2393 m), toda ko smo prišli tja, v močnem vetru nismo mogli niti stati, zato smo obupali. Odpeljali smo se na drugo, zatišno stran Durmitorja in s poti proti Mali Crni gori peš skrenili levo ter obiskali Jablan jezero. Popoldne smo se vrnili po stari cesti, peljali smo se skozi Šavnik, Petnjico, obiskali Nevidio, pa preko Boane in Gornje Morače v Miosko in skozi Platije do Podgorice.

Te dni mi pogosto pade na pamet, da vsak večer jezero vražje šumi pod Durmitorjem, on pa zavija meglo in vetrove okoli svojega telesa, nemoteno, nemarno, kot da je to počel že od začetkov časa.

Če ste zaspali v vsakdanji rutini, če se vam zdi, da so pustolovščine in neverjetni pogledi nekje daleč in nekje drugje, poskusite. Poskusite to ali neko drugo zgodbo, ki tu, nedaleč od vašega doma, čaka na vas, da boste njen del, pa čeprav le za trenutek, kakor je tudi usojeno.

eXTReMe Tracker