Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lepota življenja

  24.12.2018
G-L:  "Kibubazin" 


ponedeljek, 24. december 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 546

Kibubazin - Suzana Podvinšek - V hiši sredi vasi, obdani z gozdom, je živela preprosta družina. ...

Starši so s svojima deklicama želeli čim več časa preživeti skupaj in na prostem v naravi.

Pogosto so bili to krajši sprehodi v gozd, po travniku ali do bližnjega potoka. Nemalokrat so se v koloni vsak na svojem kolesu odpeljali do planinskih koč ali bližnjega razgledišča, do katerega se je vila kot kača zavita cesta. Najmlajša med njimi je z domačega dvorišča pogosto odkolesarila z nasmeškom na obrazu, ki pa jo je ponavadi kmalu zapustil. Med premagovanjem višinskih metrov in ovinka za ovinkom so se na obrazu pojavili jeza, žalost, trmarjenje, muhavost in vprašanje, zakaj je potrebno kolesariti, zakaj so jo pustili samo zadaj in podobno. Včasih je po licih pritekla tudi kakšna solzica, a ko se je kdo od staršev vrnil in skupaj z njo nadaljeval pot, je bilo lažje. Včasih prijazne besede in spodbuda niso pomagale - takrat je oče iz žepa potegnil bonbon ali čokoladico in v trenutku je bilo lažje.

Ni bilo vikenda ali prostega dneva, ko se družina ne bi odpravila ven, v naravo. Poleg krajših izletov so jih noge ponesle tudi višje. Prehodili so okoliške griče, nižje ležeče hribe, pogosto so v poletnih in jesenskih mesecih zašli med visoke, mogočne vrhove. Tudi tam so se pri najmlajši hčeri pojavili trenutki muhavosti in vprašanja, zakaj morajo hoditi, kdaj bo čas za počitek in malico, ter da jo bolijo noge. Starša sta to prenašala in jo spodbujala, med skalami varovala, skrbela za varnost ter v svojih nahrbtnikih nosila reči, ki niso bile njune.

Ko je najmlajša trmoglavka zrasla in pričela obiskovati šolo, je bila aktivna tudi v planinskem krožku lokalnega planinskega društva, s katerim je obiskovala vrhove in sodelovala na tekmovanjih. A prišel je čas pubertete, drugih prioritet in vrhovi je niso več zanimali. Starša sta jo pogosto vabila na skupne izlete, vendar je imela zanje vedno pripravljen kakšen izgovor.

Po nekaj letih, ki jih je preživela v dolini, stran od vrhov in razgledov daleč naokoli, je prišel dan, ko se je skupaj s prijateljico odpravila na hrib v domačem kraju. Potno čelo in nerganje ob poti sta prijateljici pošteno nasmejali, ampak nista obupali. Na vrhu ju je pričakal razgled, kakršnega se je mlada trmoglavka spominjala. Razlegal se je daleč naokoli in takrat so se ji v glavi zavrtele slike in spomini, kako je bilo, ko je z majhnimi nogami skupaj s starši premagovala vrh za vrhom. Dan, ko se je spomnila, kako lepo je lahko v naravi, med skalami, ko si obdan z vrhovi gora. S prijateljico sta si ob razgledu privoščili zasluženi jabolčni zavitek in topel sončni dan izkoristili, kot sta ga le lahko, saj sta v dolino prispeli, ko se je sonce že zdavnaj skrilo za gorami.

Od tega trenutka dalje prepričevanje in spodbujanje nista bila več potrebna, saj ni minil prost dan, ko se njene noge ne bi obule v pohodne čevlje, ki kljubujejo vrhovom. Obiskala je številne vrhove ob zori, mraku, temi, žgočem soncu, ob vzhodu, zahodu, hkrati pa je razvijala svojo veliko željo po fotografiranju gorskega sveta. Raziskovala je poti in področja redkih rastlin in živali, kar jo je še posebej navduševalo. Vsaka pot je risala novo zgodbo in nov spomin, pogosto so ji misli odtavale v dni, ko je skupaj s starši premagovala poti. Pogosto je obiskala iste poti kot v otroških letih. Kot odrasli deklini so se ji zdele čisto drugačne, krajše in manj naporne, vendar polne čudovitih spominov. Družbo sta ji nemalokrat delala tudi starša, ki sta skupaj z njo podoživljala poti ali pa odkrila nove, tiste, ki jih sama nista nikoli prehodila.

Planinske poti so postopoma postajale zahtevnejše in noge so jo ponesle iz kamnov med skale. Po klinih, jeklenicah in nekaj metrih zraka pod seboj ji je vsaka pot predstavljala izziv; ko jo je premagala in osvojila vrh, je čutila neizmerno srečo in veselje. Prišli so trenutki, ko so se ji na skalnati polici zašibila kolena, ko so dlani postale potne, v glavi pa kaos. Pogledovala je levo in desno in ni bila prepričana, kam in kako, takrat se je spomnila, kaj ji je v takših trenutkih rekla mama: »Vdihni, umiri se, stopaj trdno, tukaj se primi za skalo ali pa stopi na desno in naredi daljši korak … in vse bo v redu.« Ravno mama je bila tista, ki je prve zahtevne planinske poti opravila z njo in jo popeljala na višjo raven. Poti, ki so od nje zahtevale več, so ji prirasle k srcu. Med skalami se je počutila vedno bolj živo. Med skalami so jo oči večkrat ponesle naokoli, kjer je lahko občudovala, kako mogočna je narava in kako majhen je človek. Prijatelji so ji pogosto dejali, da je nora in zakaj neki vendar leze tja gor. Odgovoriti jim ni znala, vedno se je le nasmehnila, skomignila z rameni in odvrnila: »To sem jaz, to je tisto, kar me izpopolnjuje!«

Pohodnim čevljem so se tako pridružili plezalniki, obiskom gora obiski sten in plezališč. Želja po odkrivanju novega jo je popeljala v svet alpinizma, svet, kjer pogosto preizkušaš svoje meje in spoznaš ljudi, ki imajo skupno strast do gora. Pot na vrhove je spoznavala skozi drugačne oči, kot jih je pred tem, ob sebi je imela ljudi – prijatelje, ki so se v težkih trenutkih bodrili, spodbujali, si segli v roko ali se stisnili v objem po preplezani smeri. Poti, ki jih je poprej opazovala v zimskih in poletnih mesecih le iz doline, so bile zdaj njena preizkušnja, vzponi po zasneženih grapah in zaledenelih slapovih so ji dvigali adrenalin in ob uspehu na obraz zvabili nasmeh. Obiskala je gore, o katerih je poprej le sanjala, a ne le zaradi razgleda, ki ga ponujajo, temveč zaradi poti, kjer je preizkušala sebe, svoje zmožnosti, odkrivala lepoto življenja in svobodo, ki je je bila deležna.

V domačem kraju še vedno nemalokrat zaide na hrib, ki jo je v preteklosti vrnil v gorski svet. Na račun svoje trmoglavosti in muhavosti iz otroških let se še zdaj pogosto nasmeji. A če v otroškem času skupaj s starši ne bi doživela, kar je lahko, in spoznala, kako lepo je tam gori, tega ne bi nikoli poznala. Odkrila je tisto, kar jo dopolnjuje, in spoznala svet, ki jo pokliče, odpre oči, zvabi in pokaže tisto, česar ne vidi vsak.

eXTReMe Tracker