Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pica na Izi

 

 

 

 

 

 

 

 


Snežnik, 11. avgust 2018

sreda, 9. januar 2019, ob 05:29, Iztok Snoj, ogledov: 528

Žirafin Hitri: Kako sva z Izijem na južnem polu Slovenije jedla pico in se dva dni imela dobro z vsemi ljudmi. (V besedi in sliki za odrasle otroke.)

Picerija na vrhu Snežnika

 
Juhuhu, pa sem doma, pri Zali na Rakeku! Nekaj mesecev sem se vozil v Izijevem avtu, sedaj me bo za vetrobranskim steklom zamenjal stari tiger Piko, ki je tu počitnikoval. Iščemo ga vsepovsod, a ga ne najdemo. Morda se je skril, ko je zaslišal znani mu zvok avta. Očitno je rad pri teh otrocih. »Saj je Hitri lahko še nekaj časa pri meni? Danes bi ga vzel s seboj na Snežnik,« Izi iznenada vpraša mojo gospodarico. Drobceno plišasto srce utripne, ko zagledam kimajočo dekličino glavo. Moje vrnitve je vesel tudi Taip. Na vsak način želi, da se z otrokoma kopam v bazenu, a mi Izi ne dovoli. Pravi, da me mokrega že ne bo nosil za srajco. Zadovoljiti se moram z vožnjo v čolničku.
 
   
 
Ležeč na hrbtu zrem v nebo. Ena polovica je modra in druga je potemnela. »Izi, morava iti!« skočim pokonci prav nič 'na izi'. »Oblaki potujejo proti Cerknici in Loški dolini,« je Izi videti nekoliko vznemirjen. Le zakaj ga skrbi, ko pa imava rezervni načrt, odpeljati se od Gašperjevega hriba naprej, do Sviščakov? Na hitro se posloviva in med vožnjo proti gradu Snežnik kar dvakrat doživiva, da potujoči oblaki zlivajo deževnico po gozdovih, poljih in cestah.
 
Med bingljanjem v torbici za pasom pocukam Izija, naj se ustavi. »Glej, nad nama je skala v obliki glave. Ima dvoje oči, ki gledajo na mimoidoče. In nos.« Zasmeji se. »Ti pa res v vsaki skali vidiš človeško glavo. Le dovolj časa moraš hoditi okoli nje. Potke ne bova zapuščala.« Kaj ljudje ne znajo več ravnati z domišljijo? »Saj si mi naročil, naj pozorno opazujem okolico in te opozorim na kaj nenavadnega.« Ni mu preostalo drugega, kot da me je postavil na skalnato glavo, kjer naj bi bila desna ličnica.
 
   
 
Še za en ovinek s poti ga pregovorim, ko se želim fotografirati v okencu starejše bukve. Gladko bi šla mimo, če ga ne bi opozoril nanj. Za čudo ne godrnja. »Izi, kaj pomeni to grmenje?« »Dober znak.« »Zakaj je dober?« »Ker prihaja z notranjske strani. Nad nama je tudi postalo svetlejše.« Mu naj omenim, da sva ravnokar prišla iz gozda v borovje? Nad Smrekovo drago spremeni tempo. »Zakaj si nenadoma pospešil? Doma si obljubljal, da ne bova hitela.« »Pravkar je zagrmelo na kvarnerski strani. Dež bo na vrhu pred nama.«
 
Prasketanje ne postaja močnejše, le pogostejše. Izi že hoče po svoji navadi priti na vrh po grebenu, a si premisli: »Za vsak primer se mu ogneva, po njem so speljali strelovod.« Zaverovan je vase in v okolico. Tudi sicer ne bi mogel slišati opazke iz koče, kdo neki je tako neumen, da gre v takem vremenu na vrh. Med neumnostjo in norostjo je razlika, prav tako med tistim, kar je ljudem razumljivo, in tistim, kar ni. Če bi naju prepoznali, bi jim bilo takoj razumljivo. V ozračju nekoliko ropota in prasketa, vendar še ne seka in treska. Okrepi se le dež.
 
   
 
Izi s pestjo krepko potolče po vratih jedilnice, preden jih počasi odpre. Prijeten občutek je, ko se ga premočega in nekoliko utrujenega razveselijo ljudje. Najprej naju objame Ada, za Špelin objem pa se Izi najprej preobleče v suho obleko. Večina je že pojedla svoj prvi kos pice brkinke, skupaj čakamo na medvedovo. Drugi kos si neseva ven, pod oblaki je posvetilo sonce. Druščina, ki je čakala na izboljšanje, kmalu pohiti proti Sviščakom. Za naju z Izijem pa se druženje s Snežnikom in ljudmi ne njem šele začne.
 
   
 
V nedeljo prosim Izija, da me fotografira z ljudmi dobre volje. Niels je iz Pariza pripotoval z avtostopom, namenjen pa je v Indijo. V rokah drži knjigo Nicolasa Grimaldija When you are alone. Snežnik ga je začaral, na njem se bo zataknil še za en dan. Kana, Tisa, Klara in Damjan so moja naslednja jutranja družba. Z Izijem pokusiva Branetov vrhunski brinjevec z oceno 19,5. Tudi Mateja in Denisa se razveselim enako močno kot Izi, Maruška pa me pritegne z zanimivo majico. Mark iz Anglije prijateljuje s Slovenijo in Snežnikom že 25 let in slovensko govori bolje kot marsikateri južni brat.
 
   
 
Izi si je verjetno na moj račun prislužil polnjeno pečeno jabolko. Zakaj ne bi še on imel kaj od vsega tega cirkusa? Ko izvem, da je Ivana zlata maturantka, se mi izpolni nova želja. Izija poprosim, da me na vrhu fotografira med krstom za prvi pristop na goro. Posnetek si zaželim še z Nives in Klavdijem na klopi za kočo. Za konec me k sebi stisne še Madžarka Nora. Uh, kako hitro je minila nedelja!
 
   
 
Dan se umirja, z njim tudi Izi. Ne bega več po vrhu sem ter tja. Sonce je že blizu obzorja, a se še vedno ne odpravljava v dolino. »Hitri, prespala bova še eno noč.« »Kaj jutri nimaš službe?« »Vstala bova navsezgodaj. Sončni vzhod naju bo ujel pod gornjo strmino.« Računa s tem, da v službo pride pred pol deveto. Če naju na gozdni cesti ne bo blokiral kak tovornjak, na katerega bodo nakladali les. Predlagam mu pot čez Mašun, pa odkimava, raje bo tvegal.
 
   
 
Prvi sončni žarki zasijejo, ko sva še za hribčkom, na katerem je bil nekoč napis »Naš Tito«. Potem pa se pokrajina močno obarva in Izi povsem oživi. Med vožnjo po gozdni cesti postane nekoliko napet in prežeč. Ko je že kazalo, da sva rešena gozdarskih pasti, pripeljeva do tovornjaka. Na srečo so pri koncu z nakladanjem lesa in delovni ponedeljek se začne tako, kot je treba.
 
Žirafin Hitri
eXTReMe Tracker