Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vošca

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
ponedeljek, 17. december 2018, ob 06:48, Silvo Baznik, ogledov: 1255

Silvo Baznik: Zima, zima bela, kdaj nasula boš snega? 

 Trojica, želna zimske idile v pozni jeseni, v Gozd-Martuljku zavije desno in po ozki in strmi cesti zapelje visoko nad dolino do Srednjega vrha, kjer na urejenem parkirišču zapusti avtomobil in se pripravi na sprehod po pobočjih Karavank.

Pričnemo hoditi in gremo mimo sirarne Pr’Hlebanju v smeri kmetije Jurež. Preko doline se bohotijo strme senčne stene Martuljških gora.

Hladno je. Mraz se skuša vtihotapiti v naša telesa, a z vsakim korakom poženemo nam lastno energijo v bran toplote. Snega še za vzorec ni, le smučišče in visoki vršaci se lahko pohvalijo z belino tako umetnega kot naravnega snega. Cesto zapustimo še pred kmetijo in se po pomrzjenem pobočju usmerimo na pašne travnike nad kmetijo in na strm kolovoz, ki nas popelje do vrat pašnika in vstopa v gozd.

Šele v gozdu se zavemo, kakšno strmino mora premagovati kmet, ko iz gozda spravlja les. Zelo, zelo je strmo pobočje in tako hitro pridobivamo višino. Z višino pa stopimo na prvo omembe vredno nekaj centimetrsko snežno plast. Pot preči manjši studenček, kjer pazljivo stopimo po zaledenelih kamnih do razpotja kolovozov in nadaljujemo po levem, ki preči pobočje in nas pripelje iz gozda na travnata pobočja, kjer nas prijetno pobožajo sončni žarki. Snega je tu le za vzorec, na sončnih predelih trava kuka iz snega, v senci pa prevladuje snežna odeja. Stopimo navzgor in kmalu dosežemo cesto s Korenskega sedla. Po zasneženi in delno poledeneli cesti gremo desno in v nekaj minutah pridemo na sončno Jureževo planino s prekrasnim razgledom na oddaljene gore. Nikamor se nam ne mudi in tako užijemo dobrine iz nahrbtnikov ter poplaknemo hrano z vročim čajem. Razgled seže od Vrtaškega slemena do Visoke Ponce, veter je polegel, sonce greje in radost nas pohodnikov je neizmerna, a vemo, da bodo razgledi še mogočnejši na cilju današnjega vzpona in zato stopimo po gozdni cesti do prvega ovinka in malce naprej jo zapustimo, se usmerimo ob kolovozu na odprti pašnik, kjer dvakrat prestopimo pašno ograjo, se vrnemo na kolovoz, ki je v gozdu že obilno zasnežen in po njem se povzpnemo skozi gozd na vršna travnata pobočja Vošce.

Pobočje je še nedotaknjeno in prvi danes stopimo na snežno površino, si utiramo gaz po prostranem pobočju, kjer pred seboj še daleč naprej uzremo tik pod vrhom razvaline nekdanje karavle. Lepo je gaziti kakšnih dvajset centimetrsko mehke snežno odejo, kjer veter še ni raznesel rahlih snežink. Počasi se vzpenjamo in po nekaj minutah se ustavimo pri razvalinah in bližnjem drevesu z vpisno knjigo. Naredimo odmor, a komaj odložim nahrbtnik, že vzamem fotoaparat v roko in se povzpnem še nekaj metrov do vrha, da naredim enkratne posnetke s pogledi na Julijske Alpe, Karavanke, Karnijske in Ziljske Alpe in Dravsko dolino z Visokimi Turi. Hitro se vrnem do prijatelja in hčere in prisedem, a po nekaj minutah se ponovno, tokrat skupaj, vrnemo na vrh ter podoživimo lepote zimske idile na 1737 m visokem planotastem vrhu. Razgledi so, da ti razbija srce in polni dušo. Enkratno je zadovoljstvo, da smo visoko nad Zgornjosavsko dolino, v brezvetrju in soncu in ti trenutki so vredni vsakega današnjega koraka in truda.

Kot otroci uživamo na vrhu, kjer s koraki rišemo svojo sliko po snežni površini, zakoramo na drugo stran pobočja do roba gozda s številnimi macesni in smrekami in se po nekaj minutah vrnemo na vrh. Še nekaj skokov za rekreacijo v sončnem dnevu in odkorakamo do razvalin, a ne gremo še nazaj. Ura hitro mine, dopoldne se je že davno prevesilo v popoldan in vemo, da se bo treba vrniti. Oprtamo nahrbtnike in se po gazi vzpona spustimo z vrha. Ko zakoramo na kolovoz, srečamo prve pohodnike, ki hitijo navzgor, mi pa zapustimo kolovoz in se po travnatem poboču spustimo do planine, kjer naredimo nekaj korakov po cesti, da nato stopimo zopet na travnata pobočja gozda. Še tisto malo snega pri vzponu je sonce medtem skoraj pobralo, le senčni del pobočja je še v belini. Spodaj poiščemo pot, se vrnemo na kolovoz in stopimo navzdol.

Strmi kolovoz nas popelje nazaj na travnike nad Jurežem, kjer stopimo ponovno na cesto in po njej nazaj na Srednji vrh s sedaj skoraj zasedenim parkiriščem. Smo v senci in hladu in zato pohitimo, da zapustimo mrzlo vas ter se odpeljemo nazaj v dolino.

Nekajurni sprehod po travnatih in gozdnih pobočjih Karavank je za nami. Za smučanje bo treba počakati na še kakšno pošiljko z neba, za hojo pa so gore na razpolago vse leto, mar ne?

eXTReMe Tracker