Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vse barve Gruzije

Kibubazin - Luka Pajntar - Pettisočaki. Če dobro premislim, hribovskih izkušenj izven Slovenije praktično nimam, vsaj tistih visokih ne. Tako je moj najvišji osvojeni vrh visok 2864 metrov.

S prijateljem sva začrtala pot, kupila letalski karti in nove treking čevlje, nabasala povsem premalo uporabljeni 40-litrski nahrbtnik in čez Carigrad poletela tja v centralno Azijo.

Gruzija je dežela nasprotji, dežela kontrastov, razlik, ekstremov, dežela prijaznih ljudi in nevarnih voznikov. Država se je izvila iz ruskega jarma, a z Rusijo še vedno ostaja v konfliktu. Južna Osetija in Abhazija sta veliki območji pod nadzorom rusko usmerjenih upornikov. S svojo površino predvsem Južna Osetija zareže globoko v center Gruzije in se glavnemu mestu Tbilisi približa na vsega nekaj deset kilometrov. Še pred nekaj leti so tu divjali boji za prevlado nad ozemljem, danes pa močno zastražena meja poteka prav ob bivši ruski vojaški cesti, ki Tbilisi povezuje z Rusijo in vodi čez 3000 metrov visok kavkaški prelaz ob vznožju gore Kazbegi. In prav tja sva se po temeljiti raziskavi in užitju vinski predelov Gruzije odpravila z zelo zdelanim terencem, ki s svojimi sumljivimi zvoki ni deloval prav pomirjujoče.

Pogledi ob po ruskih vojaških standardih zgrajeni cesti so drugačni, kot smo jih vajeni v Evropi. V predgorskih ravnicah se ob vozišču nizajo kolibe, bolj ali manj na pol zgrajene enonadstropne zgradbe, ki jim ni videti konca. To ni mesto, to je naselje ob cesti, ki mimoidočim ponuja storitve, usluge, dobrine in začudene poglede. Stojnice s sadjem, trgovine, ki so podobne kakšni slovenski zapuščeni podeželski uti, avtomehanične delavnice, ponudbe masaž za utrujene tovornjakarje, vinotoči in vsakih nekaj kilometrov kakšna podrtija, ki nakazuje, da je bila nekoč bencinska črpalka. Gruzijski vozni park je, tako kot vsa dežela, precej raznolik. In ko se cesta začne vzpenjati proti tisočakom, se mora človek hitro privaditi na vožnjo za kakšnim kamionom iz davnih časov Sovjetske zveze, ki polno natovorjen v 14-odstotni klanec leze po polžje. Kar pa ne predstavlja ovire za kakšno leto ali dve novejši tovornjak, ki se kolono vozil spravi prehitevat v nepregleden ovinek; prav tako po polžje. Ob čudoviti pokrajini, ki s svojimi gozdovi in rekami spominja na Slovenijo, in ob adrenalinski vožnji, za katero na vsakem kilometru trikrat ne veš, ali se bo izšla, je izkušnja nekaj povsem novega, prežeta z mešanico nepozabnih občutkov. A ko sva se peljala mimo povsem novega, 2000 metrov visokega smučišča, je bilo to zadnje, kar je spominjalo na slovenske gore. Pokrajina se je spremenila, gore so se obarvale drugače, nakloni so postali večji, doline pa veliko globlje kot pri nas. To je drug svet, nov, navdihujoč, sapo jemajoč, čudovit.

Ustavila sva se na arhitekturno dodelani razgledni ploščadi, ki stoji visoko nad dolino, iz katere vsake toliko časa zračni tokovi prinesejo kakšnega jadralnega padalca. Čisti užitek, ptičja perspektiva mora biti čudovita. Večinoma ruski prodajalci sadja, ki se izza svojih stojnic derejo "Vitaminčiki!", truma turistov in krasni pogledi. V daljavi na levi skozi gozd globoke temnozelene barve, ki porašča masivno goro, pada reka. Ni slap, bela reka je, ki ima tako strm naklon, da s pogledom spremljaš tiste ogromne količine vode, kako v nekaj sekundah naredijo dolgo pot od sredine gore tja globoko v dolino. Na desni s travo poraščene visoke planjave, ki imajo drugačno zeleno barvo, kot smo je vajeni. Pred nama pa dve zeleni pobočji kot na pol odprt zastor razkrivata rdečo goro. Uau, barve so tu res drugačne, bolj intenzivne, nove, višine pa višje. Pettisočak? Kar gledal bi, strmel. A je treba dalje, saj naju je popoldne čakal še krajši vzpon. Še hitro fotografiranje in po vedno strmejši, vijugasti in s čredami ovac ter krav zasedeni cesti sva se odpravila naprej proti cilju. Malo pozabiš na nore voznike in le spremljaš vedno nove čudovite doline, ki se odpirajo ob poti, gorske vasice, ki dajo vedeti, da so v centralni Aziji, in ne delujejo prav nič alpsko, pa ostanke cerkva in samostanov in vse te vršace čudovitih barv. Eden od njih se sramežljivo skriva za vsemi drugimi, le košček njegovega zgornjega pobočja se občasno vidi iz avtomobila, a videti je, da ima v poznem septembru že belo snežno kapo; slutiš, da te, ko se bo razkril, ne bo pustil ravnodušnega.

Po kakšnih štirih urah vožnje sva prispela v Stepantsmindo, manjši kraj, ki je mnogim trekerjem in alpinistom izhodišče za potepanja in odprave. Tudi tiste najvišje in najlepše. Zdaj vidiva, zakaj: pred nama se odpre pogled na goro Kazbegi. 5047 metrov visoko se dviga tam daleč zadaj, obkrožena s skromnimi štiritisočaki, a tako masivna, da je pred tabo kot na dlani. Impresivno, tako popolno je postavljena med svoje sosede in planine pred njo, da je s cerkvico svete Trojice, ki je postavljena na grič nad vasjo, videti kot kakšen plakat, ki so jih v prvi polovici 20. stoletja risali ročno ter tako kompozicije in poudarke prignali do vrhunskosti. Vrhunsko, res. S svojim pobeljenim vrhom in snežno mejo, ki je tako umetelno nežno vijugasta in ostra, res spominja na delo umetnika, ki mu je že malo udarilo na kič.

Sediva na hotelski terasi, boža naju toplo septembrsko sonce, pijeva pivo in samo gledava. Ure bi lahko samo gledal, a ker se je dan že prevesil v popoldan, naju čaka še nekaj miganja. Odpraviva se proti cerkvici svete Trojice. Postavljena na goro, nad katero se na eni strani dviga Kazbegi, na drugi strani, tam preko doline, pa ogromen greben štiritisočakov, je eden največkrat fotografiranih krajev v Gruziji. Ob spremljavi še nekaj drugih pohodnikov prečkava vasico pod vznožjem in zagrizeva v hrib. A ne hodiva prav dolgo, potreben je postanek. Deloma zato, ker je vznožje gore na 3000 metrih in je bil korak prestrumen za nekoliko redkejši zrak, in ker je bilo vse tako lepo, da je bilo treba postati in gledati; in fotografirati. V tej visoki deželi je bilo sonce že dokaj nizko za gorami, svetloba je bila čudovita. Posamezni žarki so izza grebenov božali zelene planjave, zelena se je prelivala v zlato in spet nazaj v zeleno. Osenčena pobočja hribov so bila čudovit kontrast tistim osončenim. In v ozadju beli Kazbegi.

Po ne prav dolgem vzponu na vrh si poplačan z res enkratnim pogledom. Kot ogromno slikarsko platno se za cerkvico svete Trojice bohoti gorski greben, ki je v tem popoldanskem soncu obarvan rdečkasto. Skupaj z zeleno preprogo, na kateri stojiš, je kombinacija tako dih jemajoča, da ne veš, ali bi gledal ali slikal, stal ali bi se raje kar usedel. Sedla sva na zeleno travo, se toplo oblekla, saj je sonce začelo zahajati in na višinah, ki jih Slovenija ne premore, je postalo hladno, a umirjeno in lepo, spokojno. Cerkev na vrhu hriba je bila vedno senčnejša, videla se je le še njena silhueta, zadaj pa diapazon rdeče obarvanih sten in grebenov. V tej idili se nama je pridružil naključni kosmatinec in z nama zrl v daljavo. Ali pa vohal frutabelo v nahrbniku, ki je tam ležala vsa sploščena še od ne vem katerega izleta nekje v Julijcih. S psom si razdeliva ploščico, s prijateljem pa se odpraviva v dolino z mislijo na prelepi treking, ki sva ga imela v načrtu za naslednji dan. Da bi le vreme zdržalo.

Ni. Zbudiva se v oblaku. Iz hotelske postelje se vidi le balkonska ograja, naprej nič. Hrvati bi verjetno rekli: nema tona, nema slike; vse je belo, vse je tiho. Kazbegija ni več, jutro je blizu minusa, napoved slaba. Gruzije nama je ostalo le še tri dni. Ker jih nočeva preživeti v belem, sprejmeva težko odločitev in se vrneva v Tbilisi. Navzdol po cesti z naklonom 11 % nama odpove avto, skupaj z zavorami, na pomoč priskoči lokalni šerif s pištolo za pasom, bogu za hrbtom čakava ves dan in še kaj se je pripetilo. A o tem morda v naslednji zgodbi čez kakšno leto ali dve, ko se vrneva in si vzameva čas le za gruzijske gore in doline.

  17.12.2018
G-L:  "Kibubazin" 


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti