Slovenske novice - Tina Horvat: ... čez ledene slapove - Gorenjka Jasna Pečjak
... se je po presaditvi pljuč septembra lani znova rodila
Z njo smo naredili prve plezalne gibe v domači plezalni steni
ČEŠNJICA PRI KROPI • Na nedavni atraktivni tekmi evropskega pokala v lednem plezanju v Domžalah so mnogi opazili temperamentno in zelo zgovorno gospo, ki je z zaščitno masko na obrazu sedela na častni klopci ob domžalskem županu Toniju Dragarju, vlekla niti iz ozadja in podelila nekaj odličij.
To je bila Jasna Pečjak, legendarna alpinistka in kraljica slovenskega ledu, nekdanja in naša prva tekmovalka v lednem plezanju, predvsem pa ženska, ki se nikoli ne preda in se ni pustila ugnati hudi bolezni, ki je pri njej izbruhnila pred 15 leti in je tako napredovala, da so ji morali pljuča septembra lani presaditi.
Namesto da bi si po mukotrpnem in dolgotrajnem okrevanju z novimi pljuči omislila kakšen bolj lahkoten šport, se je svojega okrevanja lotila – s plezanjem. Le tri mesece po presaditvi je že začela obiskovati Plezalni center Ljubljana (PCL), po pol leta pa se je podala v prave stene. Zdaj, štirinajst mesecev po izjemno zahtevni presaditvi, se je lotila tudi svojega najljubšega – lednega plezanja. »Pet let nisem bila tukaj, saj pred presaditvijo nisem mogla več plezati, po njej pa sem se bala, da ne bom zmogla in da me bo moral Andrej vleči kot klobaso čez steno. O, moj bog, kaj jaz počnem,« se je spraševala, ko smo se po gozdu spuščali do njunega domačega plezališča na Češnjici pri Kropi. Njen mož Andrej Pečjak, znan inovator in pionir elektromobilnosti, ji je namreč pripravil rahlo presenečenje – trening lednega plezanja, prvi po presaditvi in prvi po petih letih, odkar zaradi razpadanja pljuč ni mogla več niti dobro zadihati niti se kaj veliko premikati, saj je ob vsakem gibu komaj lovila sapo.
Za novo leto si želi ledu
A letošnjo zimo je Jasna že izjemno dobro pripravljena na vse izzive, ki jo še čakajo. »Oh, kako težko sem čakala to zimo! Saj je poleti tudi lepo, a to je zaradi lednih slapov moj najljubši letni čas. Da ne rečem, kaj je moja največja želja za novo leto! Samo to, da bi čim prej zamrznila voda, da bi lahko šla čim prej plezat slapove. Po petih letih imam dovolj občudovanja zasneženih gora skozi okno in na računalniku, čas je za akcijo,« je odločna Jasna, navdušena nad svojo dobro formo, ko ji uspe preplezati nekaj metrov v steni za tako imenovani drytooling oziroma ledno plezanje s cepini in derezami kot trening.
V teh dneh, ko razsajajo virusi, se mora paziti pred okužbami, zato je med ljudmi po navadi z zaščitno masko, a vendar je to še najmanj, kar bi ji preprečilo, da ne bi živela svojih sanj. »Presaditev je tako brutalen poseg v telo, da si vsak naslednji dan popolnoma vznesen, poln adrenalina in navdušen nad življenjem in te kar nese v nove dogodivščine.
Vsak večer sem seveda zelo utrujena in ob mojem značaju je napredek, ki je sicer prav veličasten, še prepočasen. Tako rada bi šla v visoke hribe, pa še na Viševnik ne morem ... Vendar je to, da sem dobila novo priložnost v življenju, nekaj najbolj neverjetnega, kar se mi je zgodilo, zato ni nobene možnosti, da bi odslej živela umirjeno življenje,« opisuje svoje načrte.
Ni mogla več dihati
Jasna je zbolela pred 15 leti, ko je bila vodilna slovenska tekmovalka v evropskem pokalu in je plezala najtežje slapove. 
Z Andrejem sta bila od začetka decembra do konca marca ves čas v slapovih, življenje sta si ob uspešnem podjetju uredila tako, da sta lahko ves čas posvetila plezanju. Ko je izvedela za diagnozo pljučni emfizem oziroma razpadanje pljuč, je najprej mislila, da gre za pomoto, saj bolezen prizadene v glavnem kadilce, ona pa ni nikoli kadila. A zdravniki se niso zmotili in kmalu je postalo jasno, da gre zares. Počasi se ji je stanje tako slabšalo, da je lahko samo še žalostno čemela doma in že ob mirovanju lovila sapo, saj so njena pljuča razpadala. Leta 2015, ko je končala na Golniku pod kisikovo masko, je izvedela, da bo morala na transplantacijo. Po njej je lahko prvič v petnajstih letih spet zadihala s polnimi pljuči, in kot nam je povedala, je bil to zanjo čudež.
Zanimiva je tudi njena zgodba, kako je sploh zašla v tekmovalno ledno plezanje. Jasna namreč nikoli ni bila vrhunska plezalka, ampak sta bila z možem bolj uživača in rekreativca. Sta se pa konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prijateljsko družila z našimi najbolj vrhunskimi alpinisti – z žal že pokojnima Janezom Jegličem - Johanom in Pavletom Kozjekom ter s Silvom Karom. »Z Andrejem sva imela pozimi več časa, zato sva začela plezati tudi ledne slapove. A ne v tekmovalnem smislu, za fante smo hodili samo navijat na naše prve tekme v lednem plezanju v Bohinj. Johan me je nekoč povabil, naj grem z njim na tekmo v Francijo. Prepričal me je s tem, da bom gotovo zmagala, ker itak ni prijavljena nobena ženska, v bistvu pa je potreboval prevajalko. Pa sem šla in seveda nisem zmagala, ker se je kar iznenada prijavilo deset žensk. A potem je Johan postal moj trener in tako se je začela moja tekmovalna pot, ki mi je prinesla toliko lepega,« se z veliko nostalgije spominja svojih začetkov. N
14 mesecev po presaditvi pljuč Jasna Pečjak spet začenja ledno plezanje.
Tako rada bi šla v visoke hribe, pa še na Viševnik ne morem. Vendar je to, da sem dobila novo priložnost v življenju, nekaj najbolj neverjetnega, kar se mi je zgodilo.