Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Srednji vrh

   
   
   
   
   
   
   
nedelja, 9. december 2018, ob 10:30, Silvo Baznik, ogledov: 2171

Silvo Baznik: Dežuje, a ne moreva se upreti klicu gora, ko na zahodu nastane prvo okno jasnine. 

 Pripravim pohodno opremo, vroč čaj je v termovki in čakam, da pripelje hči. Hitro v avto in greva na pot pod sivino neba. Prenehalo je deževati in ko voziva po avtocesti, se sprašujeva kje bo in kdaj sončno. Ker sva sredi dopoldneva, zavijeva proti Ljubelju.

Sledi novega snega so šele na parkirišču na Ljubelju, kjer ustaviva in se pripraviva na turo. Prve korake narediva na snežinkah prve vzpetine, a že po nekaj pridobljene višine se centimeter snega podvoji in na pragu naslednje stopnje vzpona hodiva po belini, ki pa ne pokriva melišča pod ostenji Begunjščice. Na pobočju Ljubeljščice belina snega krasi sivino skal, na nebu pa še vedno prevladuje sivina.

Šele na dostavni cesti, ko sva že nataknila gamaše in sva šla mimo Jančmanovega kota z mizo in klopjo, se prične redčiti sivina nad nama. Snega je tu že precej in hladno je v senci in vetru in zato hitiva naprej in višje, a nekateri so še hitrejši, ko stopava po zadnjem delu poti pred Zelenico. Na vrhu piha in pri koči na Zelenici dodatna topla oblačila preprečijo ohlajanje teles. Stopiva okoli koče na vzpetino in po že narejenih stopinjah na njen vrh. Oblaki so se razredčili in prve modrine pokukajo na plan. Vrhovi čakajo sončne žarke in čeprav hodiva v senci, nama je toplo.

Zapustiva sled predhodnikov, ki so se obrnili proti Vrtači in stopiva po bregu navzdol po še nedotaknjenem snegu. Nižje se drživa kolovoza, ki gre pod pobočje Vrtače nad Smokuško planino in tako ohranjava višino. S kolovoza stopiva nad kočo pri izviru Završnice, kjer se odpre pogled proti Blejskemu jezeru z jasnino na nebu. Nadaljujeva gaženje in vzpon po dolinici med Srednjim vrhom in Vrtačo, katere greben se že koplje v sončnih žarkih. Hodiva po odebeljeni snežni odeji. V zametih ga je pol metra ali več, nekateri deli pa so spihani skoraj do tal. Pridobivava višino in končno stopiva na sedlo Šija, kjer je razpotje. S sedla navzdol gre letna pot preko kotline V Kožnah na Stol, desno na zgornjo pot za Stol in Vrtačo, midva pa bova šla levo na razgledni Srednji vrh.

Palice pritrdiva na nahrbtnika, hči natakne dereze, jaz jih nimam s seboj in še cepina v roki ter greva na zasneženo stezico. Pod vršnim snegom je na nekaterih delih poti poledenela plast in potrebna je pazljivost pri hoji. Lepo je in komaj čakava, da s senčnega pobočja stopiva na sončni vrh, ki je s svojimi 1796 m lep razglednik. Sva na vrhu in občudujeva Stol, Vrtačo, vrhove nad Zelenico in za njimi Veliki vrh, sledi Begunjščica s Smokuškim plazom in dolina Završnice z Bledom in jezerom ter bohinjskimi gorami v ozadju, nad katerimi pa se že zbirajo prvi oblaki.

Na vrhu je vpisni zvezek, v katerega zapiševa še najini imeni. Narediva nekaj posnetkov in stopiva še na sosednji vrh ter nazaj. Ko ponovno sedeva na klopco, priletita planinski kavki in sedeta na tablo. Za njimi pa v trenutku, ko sežem po hrani iz nahrbtnika, prava jata ptic. Tako deliva obrok s pticami. Ko vržem v zrak še rozine, je okoli naju eno samo plahutanje kril. Stegnem roko z rozinami in kavki sta na roki in zobata hrano. Vse za zapolnitev lačnih kljunov, a rozinov zmanjka in ptice čakajo, a žal ne dočakajo novih dobrot, midva pa se odpraviva z vrha.

Hodiva zelo pazljivo navzdol po poti vzpona. Cepin je v oporo kakor tudi veje ruševja ob stezi in počasi gre proti sedlu. Proti Stolu se vali oblak, ko prideva na sedlo. Hči sname dereze, pospraviva cepina, osveživa grli in s palicami v rokah stopiva s sedla v senčno dolinico. Sedaj gre vse hitro. Daljši so koraki, nekaj drsenja in že sva nazaj nad kočo na Smokuški planini. Zastaneva na soncu, vsrkava nekaj njegove energije in se podava na kolovoz. Iz sonca v senco in ponovno na sonce. Uživava na snegu in soncu, ker veva, da bova kmalu hodila le še v senci. Oblaki se zbirajo na nebu, sonce bo kmalu za Srednjim vrhom in tako stopiva po najinih sledeh proti smučišču. Na vlečnih vrveh so pripeta sidra. Ali bo smučišče delovalo, ne veva. Vzpenjava se po pobočju Zelenice in na njegovem vrhu srečava pohodnici, ki gresta ne veva kam. Spustiva se do koče, ki ima nekaj obiskovalcev in greva naprej do postaje nekdanje žičnice ter po pobočju navzdol proti Ljubelju. Lep je pogled na Ljubeljsko Babo in Veliki vrh, ki naju bo spremljal ves čas spusta. Srečujeva vedno večje število pohodnikov. Marsikateri bo ostal v koči na Zelenici, kjer bo veselo in kratka bo noč.
Snežna odeja se tanjša in na Ljubelju je skoraj ni več. Na zadnji vzpetini pa otroka s sankama še uživata v snežnem veselju.

Po petih urah sva se vrnila do avtomobila, pospraviva pohodno opremo in se odpeljeva proti domu.

eXTReMe Tracker