proti vrhovom in z vrhovi - Razgledi: Borut Peršolja
NAZADRŽNO PROTI VRHOVOM IN Z VRHOVI
Jani Bele:
Nevarno proti vrhovom: priročnik o nevarnostih v gorah
Radovljica 2017: Didakta, 261 strani, ISBN 978-261-477-5, cena: 29 €
Knjigo sem kupil.
A si v redu?
Ta, včasih površno in nevtralno izrečeni pozdrav, drugič temeljno filozofsko vprašanje, tretjič zdravstvena diagnostika, bi lahko bil:
a) udarni podnaslov knjige,
b) uradni pozdrav slovenske GRS,
c) zaščitena blagovna znamka sodobnega vsakdana v gorah.
Ob nesrečah v gorah največkrat izrečeni stavek, ki hkrati vsebuje čudodelni optimizem in vso grozo tega sveta (oboje se hipoma skristalizira ob (ne)odgovoru nagovorjenega), preveva tudi Beletovo pisanje. Življenjska pozicija tega stavka je v Janijevo različici usmerjena v gorniško rast in zbiranje dragocenih izkušenj za druge. Janijevi izpovedovalci in pričevalci so sposobni iskrenosti, razumevanja, bližine, sožitja in ljubezni.
Seveda to samo po sebi še ne pomeni, da so bile njihove gorniške izkušnje, še zlasti v času dolgega, zahtevnega okrevanja brez težav ali celo herojske (čeprav tudi!) in, da niso doživljali manj prijetnih občutkov. Nasprotno je verjetno res: gorništva ni brez napora, brez odrekanja in žal tudi trpkega in nadvse bolečega slovesa.
Zato pri teh pripovedih ne gre za pametne generale po bitki, temveč za generale, ki kažejo pot k vrhu in dolini.
Nevarnost? (Fotografija: Borut Peršolja)
France Malešič je že pred desetletji svaril glede neustreznosti prakse, ko je ob analizi (v okviru takratne enotne PZS/GRS) katere od odmevnejših gorskih nesreč prišlo do jasnega opozorila, da je analiza samo za interno rabo in tako do tistih, ki naj bi jim najbolj koristila, sploh ni prišla …
Previdnostno načelo (ki ga s pridom uporabljamo v gorniškem usposabljanju, v vsakokratnem vodenju ljudi v gore) v enem od izkustvenih sporočil jasno izpostavlja, da »vse velja kot priporočilo. V praksi je dopustna raba vsega, kar je varno, kar deluje, kar gornik obvlada in kar ne ogroža drugega.« Res je (ne)varnost doma povsod, kjer hodimo, a razlika je, kako smo pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo (večinoma na poteh) v gorah.
V knjigi je 49 pripovedovalk in pripovedovalcev. Vsak od zaprošenih nastopa z lastno gorniško kariero, vsak je prispeval dodatne podatke, zglede in misli. Zato je knjiga tudi družbeni mozaik (morda celo svojevrstni Instagram?) tistih, ki zahajamo v gorski svet. Moški, ženske, stari, mladi, izkušeni mojstri, vajeniški začetniki … Obujene so nekatere stare prigode (na primer Pogačnikov skok z roba severne stene Triglava ali udar strele v gospo Ledinek …), nekatere, ki so bile že literarno opisane (Habjanov opis zimskega reševanja na strehi Grintovca), vse pa nikoli ne zastarajo in sodijo v posebno zakladnico gorniške misli.
Ni zgolj reklama. (Fotografija: Borut Peršolja)
Treba je zapisati, da avtor ni vzvišen ali pokroviteljski; nasprotno, večkrat pri dogajanjih omenja lastne napake, ki bi jih kdo drug na njegovem mestu gladko zamolčal. Je Jani res storil toliko napak? Se je praktično vsak njegov obisk v gorah končal z neko priročniško izkušnjo? Tega Janija sicer nisem vprašal, iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je to privilegij tistih, ki smo (bili vsaj v nekem obdobju) zares veliko v hribih. Zato sodijo ti opisi zgolj v 1 do 2 % vseh doživetij v gorah. Vse ostalo je lepo, iskrivo, zanimivo, celo dolgočasno.
Knjiga, gre za deveto v neskončni zbirki Med gorskimi reševalci, nima klasičnega kazala. Zgodbe so vendarle logično pognezdene:
- Priprava na turo,
- Poletje,
- Jesen,
- Zima,
- Turno smučanje,
- Ledeniki,
- Višinska bolezen,
- Ukrepi ob nesreči in
- Reševanje s helikopterjem.
Zdravi v gore! (Fotografija: Borut Peršolja)
Knjiga se upravičeno samozavestno postavlja na začelje žive, dopolnjujoče se kolone, ki jo je vzpostavil že Emil Zsigmondy s knjigo Nevarnosti Alp (1885), ki jo je suvereno podaljšal naš Pavle Šegula s knjigo Nevarnosti v gorah (1978, 495 strani), pa tenkočutni France Malešič (Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, 2005)in ki jo podaljšujemo vsi, ki hodimo v gore. Gorniške izkušnje temelje zgolj in samo na samih pomotah, napakah in nesrečah. Prav zato je preprečevanje nesreč vzgoja, s katero ne gre odlašati, še manj pa jo zanemarjati.
Mogoče se bo res komu zdelo, da je Jani s knjigo Proti vrhovom: priročnik za gibanje v gorah (2000; ISBN 961-6156-27-6) marsikomu na široko odprl vrata v hribe, zdaj pa jih je s knjigo Nevarno proti vrhovom zaprl, celo zaloputnil. Kdor ta odlični knjižni tandem dojema na ta način, je verjetno res zgolj bralec, ne pa tudi aktivni uporabnik znanja v gorah.
Užitek razgleda. (Fotografija: Borut Peršolja)
Ne vem zakaj imam občutek (mogoče zaradi Janijeve energije?), da se nam v resnici obeta še kakšna njegova knjiga. Glede na dosedanje naslove se kar sami od sebe ponujajo:
- Veselo proti vrhovom ali Veter proti vrhovom,
- Ponižno proti vrhovom
- morda pa celo Za botra vrhovom, Za ljubico vrhovom
- ali nemara Proti vrhovom kjerkoli in kadarkoli.
Knjiga, ki je naslovu navkljub, bolj za hribe, kot proti njim.