Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Debni vrh

Silvo Baznik: Po jutranjem vzponu na Debni vrh oblečem kolesarsko opremo in grem na pot.

Na prvem klančku srečam ženo, ki se vrača domov, jaz pa vrtim pedala in kolesarim proti vzhodu. Čeprav sem se toplo oblekel me pri višji hitrosti mrazi, zato umirim tempo in se prilagodim dopoldanskemu hladnemu vremenu.

Peljem preko mostu v Zalogu in ob železniški progi do sotočja rek Save in Ljubljanice. Naredim fotografijo in že se vračam v Podgrad, kjer odvijem v dolino Besnice. Na desni strani ceste sta potok in nad njim Ostri vrh. Na nebu oblaki ne dovolijo soncu, da bi ogrelo dolino. V ozki dolini je temperatura pod ničlo in občutim neprijeten mraz, ki popusti po nekaj kilometrih, ko se dolina razširi in pripeljem v vasico Besnico. Dobro napredujem skozi dolino do odcepa za Javor. Cesta se postavi pokonci in potrebno je hitro prestaviti v najlažje prenose, da zmorem prvi, najbolj strmi del klanca. Lovim sapo in metre pod kolesi, strmina malce popusti in nato še enkrat pokaže zobe, a zmorem in pripeljem do krajše ravnice pred še zadnjim vzponom. Dobro sem se ogrel in tako nadaljujem do vrha klanca in v križišču vasi odvijem desno na klanec. Sem ter tja se ustavim, da naredim nekaj posnetkov in tako prevozim klance ter peljem skozi vas.

Hribovite vasi imajo razgibane ceste in takšna je tudi ta, ki me popelje po klancih navzgor in navzdol, mimo posameznih hiš in doma radioamaterjev. Od tu dalje gre le navzdol vse do Pečarja, kjer prečkam cesto in poženem po kolovozu navzgor v gozd. Srečujem nekaj pohodnikov, ki hodijo z Debnega vrha proti Pečarju. Dokler gre, kolesarim, ko ne gre, pešačim in osvajam pot po grebenih hriba, dokler se ne spustim pod daljnovodom na zadnji klanček, ki me pripelje na želeni vrh. Sestopim in se povzpnem na stolp. Kakšnega dobrega razgleda ni. Ljubljana se koplje v meglici, skozi katero nekaj sončnih žarkov doseže mesto. Krima ni videti, le bližnja naselja. Proti severu so vidni nekateri vrhovi Kamniško Savinjskih Alp. Sestopim do kolesa in pohodnikov pod stolpom ter odpeljem. Sprva gre na kolesu, ko pa postanejo brazde globoke in se vrstijo velike korenine ena za drugo, pa je potrebno sestopiti. Dohitim znanko z vnukinjo, spregovoriva nekaj besed in ko se pot izboljša, je čas za ponovno kolesarjenje po hribu navzdol. Še enkrat sestopim in sem nad ribnikom pod Debnim vrhom. Do ribnika grem peš in nato na kolo.

Ribiči imajo radi mir. Baje tedaj ribe bolje prijemajo in zato grem dalje ob obali ribnika in preko travnika na cesto. Postalo je prijetno. Ne ravno toplo, a dovolj, da je sedaj kolesarjenje za začetek decembra poživljajoče. Ko grem preko mostu, zaslišim zvok kril. Pogledam, vidim in komaj še ujamem let laboda v fotoaparat. Še kilometer ceste in sem doma.

Dolžina in čas kolesarjenja sta nepomembna. Zadovoljstvo, da sem naredil pohodno in kolesarsko turo na isti vrh pa nekaj velja. Seveda brez čiščenja kolesa tudi tokrat ne bo šlo.

   
   
   
   
   
   
   
   
Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti