Silvo Baznik: Snega v dolinah ni in zato ga poiščeva na
višjih pobočjih gora.
Po blejski obvoznici peljeva v Gorje in na Pokljuko. Cesta se strmo vzpenja in že peljeva mimo Zatrnika do Mrzlega Studenca, kjer asfalt zamenjava za makadam. Ob robu ceste so vidni ostanki snega po pluženju. Malce višje peljeva mimo planine Kranjska dolina in nato mimo planine Zajavornik vse do parkirišča Pri Rupah, ki je najino izhodišče pohodne ture.
Pripraviva pohodno opremo in narediva prve korake mimo spomenika NOB v gozd. Stopava po poti z nekaj sledmi snega, ki se vzpenja in naju pripelje do gozdne ceste, ki jo prečiva. Vzpon je kljub vetru, ki ziblje smreke, poskrbel za dobro ogrevanje telesa in tudi za nekaj centimetrov snega na poti. Višje se priključiva poti s planine Zajavornik in po široki poti nadaljujeva do stičišča s potjo z Medvedove konte, kjer greva ostro levo in v rahlem vzponu prideva do pašnikov planine Lipanca, kjer je vse pobeljeno s snegom. Stopiva v zimsko idilo, ki jo božajo sončni žarki. Narediva kratek premor za okrepčilo in natakneva gamaše, saj od tu dalje je snežna odeja že debelejša in tudi nekaj snežnih zametov je na poti, ko stopava po spodnjem robu planine. Še dva ovinka, rahel vzpon in v objemu vetra doseževa bajte na planini. Stopiva mimo pastirske in planinske koče ter zagaziva v nedotaknjeno zasneženo pobočje nad kočama. Sneg se ugreza pod najino težo in upočasni najine korake, a vztrajava in sva vedno višje in višje ter končno stopiva na ravnico pred vstopom v gozd. Malce zastaneva in opazujeva okolico, nato pa v smeri letnega pristopa nadaljujeva navzgor v gozd. Oznak ni videti in tako greva med drevjem in ruševjem iščoč naravne prehode po pobočju navzgor in ko meniva, da sva že predaleč, odvijeva ostro levo. Poiščeva prehode in nadaljujeva po pobočju navzgor. Na eni od skal zaslediva markacijo in veva, da sva na pravi poti. Gaziva dalje in se dvigneva do odprtega grebena Mrežc, kjer naju pričaka prizor, ki očara. Panorama zasneženih vrhov od Viševnika do Rjavine so prava paša za najine oči in duši.
Človek bi vriskal od veselja in zakaj ne bi kljub mrazu, ki ga ustvarja veter, ko stopava naprej in se kar nekakrat ugrezneva skoraj do kolen. Snežna odeja je debela ponekod že skoraj pol metra, ko narediva še zadnji vzpon in doseževa vrh Mrežc. Piha, zato ne ostaneva dolgo. Na vrhu zadostiva pogledom na bližnji Lipanski vrh, za njim sta vidna vrhova Brd in Debele peči. Vidiva Okrogleža in v daljavi Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, pod nama je planina Lipanca in za njo planina Zajavornik, ki je skoraj brez snega. Proti jugu se raztezajo bohinjske gore in pred njimi greben Viševnika, ki mu sledita oba Draška vrhova. Bližje nama sta Veliki Selišnik in Debeli vrh in že pokukava v dolino Krme in vrhove nad njo, ki jih s svojo višino obvladuje Triglav. Panoramo zaključujejo vrhovi Rži, Rjavine z Luknjo pečjo, Dimniki in Macesnovec. Za njimi pa zopet vrhovi Karavank z markantno Kepo.
Z vrha stopiva v zavetje ruševja, kjer veter nima svoje moči in narediva odmor za okrepčilo pred sestopom. Mika naju še na Debeli vrh in zato stopiva po zahodnem pobočju Mrežc navzdol. Sledijo si območja pomrzjenega in mehkega snega, ki se močno vgreza in tako naju kmalu mine želja po še drugem vrhu ter obrneva. Povzpneva se nazaj na greben, poiščeva najino gaz vzpona in po njej stopiva navzdol.
Z grebena po gazi stopava proti vzhodu, srečava planinca, ki se vzpenja in nato nižje zapustiva gaz ter greva po svoje, kar ni ravno najboljša odločitev. Postane strmo, poprijeti je potrebno za veje ruševja, poiskati prehode in končno se prebijeva do poti, po kateri se vrneva na ravnico pod gozdom. Poiščeva najino gaz in se po njej spustiva nazaj na planino. Koče so že v senci in zato stopim na drugo stran, kjer močno piha. Hitro naredim panoramsko fotografijo in se vrnem do hčere in skupaj stopiva po poti s planine.
Snega je vedno manj in zato gamaše romajo v nahrbtnika, srečava še drugega planinca in nadaljujeva po poti navzdol do parkiranega avtomobila, od koder se odpeljeva do planine Zajavornik. Ustaviva in stopiva na planino. Sonce prijetno greje, ko veter popusti in razgledi na gore so čudoviti.
Malce se sprehodiva po planini, a ko veter močno zaveje, zapustiva planino in se odpeljeva do planine Kranjska dolina. Tudi tu stopiva iz avta in imava nekaj dela s fotografiranjem in ogledovanjem. S planine sta lepo vidna Vajnež in Stol. Hladno je in hitro sva ponovno v avtomobilu ter na poti domov.
Ugotovila sva, da za turno smučanje manjka vsaj še ena pošiljka snega izpod neba. Do tedaj pa bo potrebno hoditi peš in gaziti sneg le na visoko ležečih pobočjih.