Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Xice

... kar resna deviška linija, ki ni več deviška.

Georg Fieger, Gregov občasni soplezalec in najin prijatelj, je pred tednom dni v zahodni steni 3056 metrov visokega Nieder Prijakta (gorstvo Schobergrupp) preplezal novo ledno smer po izrazitem ozebniku v desnem delu stene. Ob sestopu si je nagledal še dve bolj drzni liniji, kjer bi bilo vredno poizkusiti. Izziv za dve navezi.

Za konec tedna vremenska napoved ni bila vzpodbudna, zato sem v petek ob pol četrti zjutraj pobral Grego in malo pozneje še avstrijska kolega. Z dnem smo parkirali visoko, kjer se konča gozdna cesta in vodi pot proti Hochschoberhütte. Pozneje ko bo padlo več snega tako visoko ne bo moč priti z avtom.

Zunaj nas pričaka mraz. Namenimo se desno od poti, ki vodi proti koči. Preko strmega pobočja, ki ga prekriva nov sneg se dvigamo proti Z steni Nieder Prijakta. Georg prst uperi proti delu stene z dvema, mestoma prekinjenima belima linijama, ki vodita preko strme stene in se končata v žlebu, ki pripelje na sedlo desno od vrha. »Ali misliš da je led dovolj debel za plezanje in varovanje?« vpraša Grego, ki lahko le ugiba. Ker sta liniji Georgova zamisel na Gregov predlog izbira prvi. Izbere desno linijo. Nama z Gregom ostane leva linija.

Po dvajsetih metrih plezanja po snegu in ledu razvijeva vrv pod navpično zajedo z le malo snaga po kotu. Premalo za ledne vijake. Včasih premalo celo za oporo lednemu orodju in derezam. V tej smeri si z lednimi vijaki ne bova mogla pomagati. Metulji, zatiči in naporno zabijanje in izbijanje klinov z lednim orodjem. Kladiv nimava s sabo.

V naslednjem raztežaju naju pričaka delikatna prečka, kjer zmanjka ledu. Za pest velik kamen, v navzdol obrnjeni razpoki pod streho se premika, a na srečo drži ko zanj zatakneva okelj cepina in se z vso težo obesiva nanj. S konico dereze je potrebno najti oporo v gladki plošči. Cepin moraš zatakniti v razpoko ter obremeniti na vzvod. In ko desna noga zopet doseže ledno zaplato na skali je led tako tenak, da se zdi da bo ravnokar popustil. Zelo počasi in z občutkom je treba delati. V roke in noge pa navija, da je joj.
Medtem sta najina kolega, ki sta ves čas plezala na dosegu fotoaparata, desno od naju obrnila. Po vrvi se spustita pod vznožje stene.

Grega pleza najtežji raztežaj. Po povsem navpični steni na kateri so primrznjeni ozki, mestoma prekinjeni trakovi ledu se le počasi premika. Že je vsaj dvajset metrov nad mano, ravno nad vpadnico mojega varovališča. V močnem razkoraku, z eno nogo v skali in drugo v svečastem ledu, visoko nad sabo čisti skalo, da bi naredil varovanje. Kosi ledu letijo name. Zadene me v roko, pa v bedro desne noge. Glavo potegnem globoko med ramena, ko ropota po čeladi. Zabije slab klin, za ravnotežje pravi, pa malo višje dobro zatakne majhnega metulja. Globoko, da ga bom pozneje moral ven z mezincema izvleči, saj so drugi prsti predebeli za ozko razpoko. Skala na desni je močno previsna, levo tanek led na trebuhasti skali. Prepleza ključ smeri. Šele ko sem sam tam, vidim kaj je v resnici preplezal. Na meji padca sem, ker me tako zelo navija v roke in noge in ker ne vem ali bo led v katerem je le centimeter okla, zdržal mojo težo. To mesto pa res zahteva močne mišice in jekleno psiho. Zadihan sem končno na varovališču, kjer stojiva na napihanem snegu, ki, zdi se, bo ravnokar popustil pod najino težo, a v razpoki sta dva jeseničana, ki sta dobro sedla, pa še zatič za povrh.

Še navpičen ledni skok levo od pod previsnega kota, kjer špic okla cepina visoko, s stegnjeno roko dobi oporo v ledu, noge pa v prazno popraskajo po steni, ko ledene svečke popustijo. Malo z ihto se spravim više. In nato strmina popusti. Razveževa se. Sledim Gregu, ki se mu močno udira v nepredelanem snegu. Ni videti ravno varen ta teren. Kar bolje se počutim, ko plezava čez skok kjer orodje prijemlje v zaplatah snega med skalami.

Prehod v mehek sneg na vrhu je zopet neroden. In ko sva le malo pod robom stene kjer bi po položnih skalah, na katerih pa je za pol metra nepredelanega snega, lahko izplezala, Grega zapleza v navpičen skalni skok. Tu plazu ne more biti, je pa kar nerodno, zato mi Grega od zgoraj vrže vrv z vponko, da se vpnem in me varuje.

Na robu stene se snideva z Georgom in njegovim soplezalcem, ki sta preplezala smer po koluarju (Ice age), ki ga je Georg dobro poznal izpred tedna dni.

Mrači se ko smo zopet pri avtu. Otoplilo se je in iz megle prši. Z Gregom sva vsa trda od napora, ki sva ga vložila v to deviško linijo, ki ni več deviška in sva jo poimenovala Xice. Asociacija za ime je nastala iz X -a iz ledu prilepljenega na steno, ki je lepo viden ravno na mestu varovališča na vrhu prvega raztežaja.
»Georg, hvala za idejo za linijo, ki je sama ne bi našla!«

25.11.2018
Xice – kr resna deviška linija, ki ni več deviška

Xice, WI5, M6, 300 m, 23. 11. 2018, Grega Lačen, Andrej Gradiščnik

Več fotografij je na AK Ravne.

1 komentarjev na članku "Xice"

Tone Škarja,

Čestitke. Še se najde prostor za divje živali; ovcam je težje.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti