Jadralni padalec Bojan Gaberšek iz Slovenj Gradca je v dveh dneh preletel in prepešačil 200 kilometrov. S padalom gre daleč, z ...
... nogami pa tudi. Pri tem športu sta vsekakor pomembna tudi zrelost in pamet
Jadralni padalci lepo vreme izkoristijo za polete in opazovanje čudovite narave, tako da je težko najti čas za ureditev misli in slikovnih in video spominov, za kar sta nujna disciplina, a tudi čas. Bojan Gaberšek, ki v jadralnem padalstvu tudi tekmuje, o njegovih podvigih daljinskega letenja smo že poročali (z ekipo je dosegel svetovni rekord v daljinskem letenju s povratkom - 302 kilometra), se je to poletje lotil še enega osebnih podvigov. Če vreme kaže dobro, se je treba kar hitro odločiti, pravi. V dveh dneh bo od doma poskušal odleteti kar se da daleč in se potem tudi vrniti nazaj domov, je bil njegov načrt.
"Letošnji 28. avgust je bil ta dan, ko sem ga izbral. Deset kilometrov hoje in dobrih 1000 višincev me je čakalo, da sem lahko stopil na vrh Uršlje gore. Vreme je bilo prečudovito, potreboval sem le še termiko. Malo pred dvanajsto uro je napočil trenutek, ko sem se odlepil od tal in postal ptič. Veter mi je nežno pihal v obraz, v toplem zraku sem se mogočno dvigal nad domačo Uršljo z dobrih 2000 metrov nadmorske višine se usmerim mojemu potovanju naproti," je opisal Slovenjgradčan.
Kot v najlepših sanjah
Njegova prva smer je bila Smrekovec, od koder ga je veter vodil do "prelepe Raduhe", kjer se je zapeljal v osrčje Logarske doline in se tam naslonil na najvišje vrhove. V nadaljevanju leta so se zvrstili Ojstrica, Planjava, Skuta, Grintovec.
"To je teren, ki ga najbolj občudujem. Tu se mi zdi kot v najlepših sanjah. Nadaljeval sem proti Storžiču, ob preskoku na južno stran je bilo na trenutke rahlo kritično in le za las sem preletel sedlo. Pot sem nadaljeval mimo Kriške gore in Dobrče. Na 2000 metrov nad morjem sem švignil mimo Begunjščice. Grebena Stola in Golice sta se sončila v popoldanskem soncu, jaz pa sem po dobrih treh urah še vedno predajal lepotam letenja," opisuje.
Za letenje je nujen tudi počitek, s hrano in pijačo se je okrepčal, kajti treba je bilo že že razmišljati o nadaljni poti, ki jo ima letalec ves čas v glavi, kajti varno se je treba vrniti na cilj. Za vrnitev je izbral smer greben Košute ter mimo Jezerskega nazaj v Kamniško-Savinjske Alpe, ker pa se je dan bližal koncu, mu je postajalo vse bolj jasno, da daleč več ne bo šlo.
"V zadnjem dviganju sem se dvignil vse do višine 2300 metrov, s katere sem se nato odpeljal v Logarsko dolino, na zahodno stran Raduhe in potem do Loke pod Raduho. Tu se je moj prvi dan letenja tudi zaključil. Šel sem le še v kočo, v kateri sem se pošteno najedel, stuširal in skočil pod rjuhe spat, kajti pred mano je bil še en dan," se je zavedal.
Ko ni termike, pa pot pot noge
Jutro na gori je bilo prečudovito, njegove želje po povratku so bile vse večje in z lahkoto je najprej "pičil" na vrh Raduhe. Dan je bil sončen, jasen, brez oblačka, toda manjkala je termika, brez katere jadralni padalec postane polž. Čakati je bilo treba do 12 ure, kar je bil zadnji čas, če se je želel vrniti domov.
"Zrak je bil res zahteven, veliko vetra je bilo in še ta v napačno smer. Dolgo sem letel zelo nizko med drevesi in po dobri uri letenja pristal na majhni jasi, na grebenu Komna. Tu mi je postalo jasno, da bo pot, ki jo bom moral prepešačiti, še dolga. Več kot 20 kilometrov sem stopal korak za korakom, ko sem le zagledal cerkvico in stolp na Uršlji gori. Ni več veliko potrebno, da bom spet doma, sem si potihem zašepetal. Občutek v srcu je bil nepopisen. Še zadnjič ta dan vzletel in lepo pristal na travniku pred domačo hišo v Slovenj Gradcu, ozračje je bilo mirno, sam pri sebi pa razmišljam o tem, da sem naredil nekaj zares velikega."
V dveh dneh je prepotoval 200 kilometrov, ob sedmih urah letenja in osmih pešačenja s trinajst kilogramov težkim nahrtbnikom. Enostavno ni bilo, nepozabno pa zagotovo, pravi. Dober jadralni padalec uporablja glavo in noge, da spomini ostanejo še dolgo.