Silvo Baznik: Po dobrem letu spet na vzhodni planotast
svet Kamniško Savinjskih Alp.
Vožnja iz meglene Ljubljane v Podvolovljek je minila brez zastojev, ki so nastajali v obratni smeri vožnje. V dolini zapeljeva levo proti planinima Podvežak in Ravne. Do kmetije Planinšek prideva po lepi asfaltni cesti, naprej pa pelje makadamska gozdna cesta. Pri odcepu za Podvežak naletiva na gozdne delavce, ki spravljajo les v dolino in na prve blatne kopeli na cesti. Nadaljujeva vožnjo proti planini Ravne in še nekajkrat zapeljeva preko blatnih odecepov ter tako prispeva na sončno planino, kjer je izhodišče današnjega sprehoda po Dleskovški planoti.
S planine greva mimo koče v ozek pas gozda in na strmo poseko, ki jo prečiva in stopiva v macesnov gozd. Drevesa so s spodnjih vej že odvrgla iglice, le še višje razveseljujejo v rjavorumeni barvi iglic. Dež v zadnjih dneh je dodobra namočil tla polna iglic in korenin, kar zahteva previdno hojo. Ko prečiva pašno ograjo, gozd preide v pas ruševja, skozi katerega naju pot popelje do pašnikov Dolgih Trat, kjer se svet položi. Stopiva do pastirske koče, zastaneva in nato po neoznačeni stezici nadaljujeva v smeri Dleskovca. Pot se prične vzpenjati skozi pas ruševja in skrotja in pripelje do manjše vrtače. Stopiva desno, kjer skušam najti prehod skozi ruševje, a ga sprva ne vidim. Hči se odloči, da ne bo šla skozi ruševje in se vrne nazaj in stopi na levo stran vrtače in po skrotju na drugo stran, jaz pa poskusim še enkrat in tokrat po nekaj metrih zasledim stezico in se po pobočju med pasovi ruševja in kamenja povzpnem na vrh nasproti Dleskovca, kjer je postavljena velika piramida iz kamenja.
Naredim kopico fotografij, si ogledam okolico in se po isti poti vrnem do vrtače, ki jo obidem sedaj po desni strani in se nato povzpnem levo še na vrh Dleskovca, kjer je tudi velika kamnita piramida in od koder je lep pogled na Veliki vrh.
Še tu naredim nekaj posnetkov in se nato spustim po pobočju do hčere, ki me je potrpežljivo počakala in skupno nadaljujeva po stezici z nekaj možicev do manjše dolinice. Steza gre levo od dolinice, se občasno strmo spušča po travnatem pobočju ob ruševju in naju pripelje v spodnji del dolinice, kjer se priključi markirani poti s planine Ravne. Hodiva levo do razpotja, kjer se priključi označena pot z Dolge Trate. Nekaj korakov dalje se desno odcepi označena pot na Veliki vrh, ki poteka sprva med ruševjem. Po nekajminutnem zmernem vzponu prideva v bolj kamnit svet, kjer stezica poteka desno od številnih jam in kotanj do melišča pod manjšimi pečinami. Sledi kratek strm vzpon do travnatega položnega dela poti, kjer se odpre svet proti grebenu od Velike Zelenice preko Poljskih devic do Križevnika. Tu greva levo po stezici na strmo pobočje med Velikim Vrhom in Zelenico. Vsled strmine zaostanem in dobro zadihan stopim na sedlo in travnato pobočje ter nadaljujem vzpon levo za hčerjo, ki je že na vrhu Velikega vrha. Še nekaj vzpona in se ji pridružim ob piramidi in pomanjšani repliki Aljaževega stolpa.
Sonce naju je na poti prijetno grelo, sedaj pa prvi oblaki sem ter tja zastrejo nebo in občuti se jesenski hlad. Vzameva si čas za odmor in prigrizek ter poglede na sosednje vršace, kjer izstopa Ojstrica, za katero se pno še vrhovi do Planjave na eni in Krofička na drugi strani. Z razglednika so dobro vidni Raduha, Dleskovec, Menina planina, Velika planina, Deska, Tosti vrh, Črni vrh in za njim Kalški greben in še in še. Po daljšem predahu se odpraviva navzdol na travnato pobočje in proti severu še na nekoliko višjo Veliko Zelenico, kjer ugledava lovca s psom, ki z daljnogledom sledi gamsom. Midva pa pogledava tisoč metrov nižjo dolino Robanovega kota, v katerega padata skoraj navpično severovzhodna stena Ojstrice in severna stena Velike Zelenice.
Lepo je in zato stopiva po grebenu malce navzdol na izraziti pomol, od koder je lepo vidna Molička planina in poti, ki vodijo na Ojstrico in Korošico.Da se naužijeva lepote gorskega sveta, še malce ostaneva na grebenu in nato se počasi odpraviva nazaj na travnato sedelce mimo edine kotanje z prvim snegom.
S sedelca se spustiva nazaj po že danes prehojeni poti do stičišča poti s Korošice, Ravn in Dolgih trat in ubereva to slednjo, ki je nekoliko daljša, a zato poteka po sončnem rušnatem pobočju Dleskovca. Ob poti je nekaj izsekanega rušja in verjetno bodo še nekaj tega odstranili za lažjo hojo in sledenje poti. Na enem delu poti zaslediva stezico, ki gre proti zahodu in radovednost ne da miru, da ne bi pogledala, kaj je na drugi strani. Nekaj metrov hoje med ruševjem in stopiva na kamniti svet z manjšo piramido in lepim pogledom na svet vrtač in stezic spodaj med Inkretom, Tolstim in Črnim vrhom. S pritiskom na sprožilec fotoaparata bo nekaj tega ostalo za spomin. Vrneva se nazaj in nadaljujeva pot proti Dolgim Tratam. Ko doseževa prve pašnike, jo ubereva še na sosednji vrh, na katerem sva stala pred letom dni. Tudi tu stoji piramida, v katero je zataknjena rogovila in razgled z vrha je prav tako vreden vzpona. Z juga prihaja meglica in oblaki občasno zastrejo sonce, kar kaže na spremembo vremena in še kako prav sva imela, da sva danes obiskala vrhove na Dleskovški planoti.
Z vrha se spustiva po drugi stezici v svet vrtač in pašnikov in le streljaj naprej že hodiva mimo koče po suhi travi na obrobje planine. Še pogled nazaj na planino in vrhove nad njo in stopiva navzdol v pas ruševja. Po poti vzpona se vračava na planino Ravne in razmočena tla poskrbijo za zdrs in pristanek na zadnji plati. Na srečo brez posledic vstanem in previdno nadaljujem spust. Ruševje preide v gozd, gozd v poseko in že sva na planini, kjer oblaki mečejo senco na trato okoli koč, medtem ko na drugi strani ceste sonce sramežljivo pošilja svoje žarke na že skoraj gole macesne. Ob najinem avtomobilu stoji verjetno avto lovca, ki sva ga srečala na Veliki Zelenici in očitno smo bili danes edini obiskovalci te planine.
Pohodna oprema je hitro v avtu in že voziva po gozdni cesti. Še nekaj blatne kopeli na poti in sva nad Planinškom in ne gre, da ne ustavim, saj je pogled na pašo govedi, kmetijo, Rogatec, Lepenatko in Kranjsko reber pač prelep in fotoaparat je vedno pri roki, da naredim še zadnji posnetek danes.
Odpeljeva, se spustiva v Podvolovljek, se povzpneva na Kranjskega Raka, sledi spust v dolino in vožnja do doma, kjer naju pozdravi žena in nama postreže odlično kosilo. Mmm, kako tekne.