Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slon na Mount Elgonu

  15.11.2018
G-L:  "Kibubazin" 


četrtek, 15. november 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 586

Kibubazin - Davor Pečar: Kako je Jure v Keniji doživel katarzo

Dva tedna in pol se že potepava pod afriškim rogom, v Keniji na vzhodu te črne celine. Za nama so že ena najlepših in najtežjih dogodivščin v mojem življenju – vzpon na Mount Kenya, obisk razprostranih safarijev in spoznavanje »domačih« živali, ki jim ljubkovalno pravijo big 5 (velikih 5: lev, nosorog, leopard, slon in bivol), ter ostalih svobodnih zveri, ki jih neredko opazuješ kar med vožnjo, pa kolesarjenje po vulkanu Mt. Longonot, visokem približno toliko kot Triglav, kjer sva se v neznosni vročini skregala za zadnji požirek vode. Afriške ceste so nama dodobra pretresle kosti, preden pa se prepustiva še eni divji vožnji, obrneva pogleda tja daleč proti skrajnemu zahodu, kjer naju čaka poslednja pustolovščina – vzpon na 4200 metrov visoki Mt. Elgon, na grebenu na meji z Ugando.

Vzameva zvezek in koledar, preračunava, debatirava, na koncu pa dodeliva tri dni za goro in štiri dni za morje. Medtem ko jaz barantam za knjigo, saj tu nobena cena ni zadnja, Jure ureja rezervacijo coacha (avtobusa) do Mombase. Dovolj že imava vožnje z matatuji (minibusi) in sklepava, da bo ta način transporta udobnejši ter predvsem varnejši.

Preživela sicer sva, vendar o udobnosti in varnosti ni bilo ne duha ne sluha. Ampak najprej na Mt. Elgon! Iz Eldoreta v Kitale, nato iz Kital v Endebass, matatu s 13 sedeži pa prevaža že okoli 20 potnikov. Toda vedno se najde prostor še za kakšno dušo, ki čaka ob cesti.

»Can you move a little? Se lahko malo premakneš?« pravi gospodična na moji levi, ko pobiramo še 21. potnika.

Stisnjen kot sardela ji prijazno odvrnem: »Well, I really can't move anywhere but you can try to push me. Premakniti se ne morem, lahko pa me poskusite poriniti.« Nekako nam je uspelo sprejeti 21. in kasneje še 22. potnika.

Tokrat greva na goro sama, tako da je treba dobro premisliti, kaj potrebujeva. Hrana, nekaj oblačil, šotor, Jure nekje izvoha gorilnik na kerozin, še nekaj goriva in sva pripravljena. Lokalni mladenič na motorju se nama ponudi za taksista in naju odpelje proti izhodišču. Kazalec za gorivo se nevarno nagiba proti rdeči črti, zato naju želi kar odvreči nekaj kilometrov pred vhodom v Narodni park Mt. Elgon in zatrjuje, da je tu start. »Oj, stari tako se pa nismo zmenili, do konca gremo.« Plačava pristojbino za park in kamp, žal pa je receptorka ugotovila, da sva non-resident, tako da s popustom za domačine ni bilo nič, in že brusiva pete po suhem afriškem pesku.

Nekje med vožnjo in pripravami na vzpon sva v glavi izgubila torek. Kar naenkrat nama je čas hodil narobe - uganka, ki se je razrešila šele zadnji dan - in vrh se nama ni zdel več dosegljiv. Nič ne de, izkoristiva, kar imava, ogledava si eno izmed petih jam gore in skušava priti čim višje. Kroživa, po kakšnih dveh urah hoje se nama le zasvita, da mogoče zemljevid v vodniku ni najbolj natančen, noč pa se nevarno približuje in kamp izmika. Kaj hočeva, zasilno se bova morala namestiti. Elephant Platform (Slonova ploščad) se mi zdi super lokacija, predvsem, ker sem oboževalec slonov, tako namišljenih kot resničnih. Greva nazaj in izurjeno postaviva šotor. Ne bom napisal, da si zakuriva, ker ne vem, ali se sme, vsekakor pa spijeva čaj in jeva tipični obrok iz študentskih let, jajca in kruh. Oživljava spomine in preklinjava vodnik, nato pa naju noč hitro spravi v ležeči položaj. V trenutku zaspim, Jure pa ugotovi, po čem je Elephant Platform dobil ime.

Kljub slabi spalni vreči in brez ležalne podloge lahko rečem, da je bil spanec prijeten. Odprem oči in vidim Jureta, kako bled strmi vame: »Davor, danes sem doživel katarzo.«

»Kaj pa je bilo, a nisi dobro spal?«

»Od danes naprej bom čisto drugačen. Mislil sem, da bova umrla. Celo noč sem poleg šotora slišal čudne zvoke, po moje, da se je sprehajal Slon. Po zvoku sodeč je bil stoposto slon. Ziher sem bil, da naju bo pohodil. Budil sem te, a se nisi dal motiti!«

Ker sva imela za seboj teden safarija, male šole afriških živali, nisem dvomil, da je zvoke pravilno prepoznal in da nama je pretila neposredna nevarnost. Vprašanje je le, kdo se je koga bolj bal.

Vrha pa na žalost nisva osvojila, ker se nama je mudilo v Eldoret ugotovit, da je pravzaprav komaj četrtek in da imava avtobus rezerviran šele za naslednji dan.

eXTReMe Tracker