Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gojzarsko uglašeni korak

Razgledi - Borut Peršolja: Spomladi sem – po (pre)dolgem odlašanju – kupil nove gojzarje.

Stari gojzarji so že zdavnaj odslužili svoje, a negotovost povezana z nakupom novih, je bila očitno prezahtevna. Spoštovani pisec gorniških priročnikov Bine Mlač prepričljivo pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu”. Kako zapletena enačba pa so šele gojzarji, ve vsakdo, ki kolikor toliko resno hodi in pleza.

Zaloteni pri delu. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Po glavi se ti mota cel kup vprašanj, ki bodo vplivala na izbiro: izbrati gojzarje glede na prevladujočo obliko gibanja, ki se prilagaja zahtevnosti površja, ki jim ga boš namenil pobližje spoznati? Koliko upoštevati lastno izurjenost, obvladovanje hoje/plezanja in kateri časovni dolžini ture se bodo najbolj spočito prilegali? Kaj za noge, dodatno obtežene s težo nahrbtnika, pravzaprav predstavlja udobje? Je s strani proizvajalcev tako opevana vodotesnost res tako zelo, zelo pomembna? Kaj je dejansko dovolj ali pravilno velik gojzar (ob zavedanju, da ima 15 % ljudi najmanj za eno številko različni nogi)? Je ustrezna, dobra zaščita pred zunanjimi udarci povezana z usnjem ali sodobnimi materiali, ki v postopku izdelave ponujajo še številne ojačitve?

Napisano opozarja, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. Danes je motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč, zato univerzalni nasvet – pa četudi ga izreče GRS veljak – niti približno ne zaleže več.

Komu torej zaupati pri izbiri – proizvajalcu, prodajalcu ali prohodalcu*?

* * *

Nakupu je sledilo obdobje uhojanja: sprva sem se z njimi nekajkrat podal na ravninsko, šest kilometrsko razdaljo od bloka, kjer živim, do sprehajalne poti ob Kamniški Bistrici. Trikrat sem se mudil tudi na domačijskem Šumberku, kjer poteka dva kilometra dolga in s 190 m relativne višinske razlike razgibana trim steza. Stopnjevanje postopnosti se je nadaljevalo na delu Domžalske poti in sicer od Domžal do Svete Trojice in nazaj ob Rači. Prvi koraki so prinesli naslednje ugotovitve: izrazita mehkoba, sicer zelo učinkovitega zavezovanja, občutiti je togost podplata (kar mojemu načinu hoje sicer ustreza), občasno – pri spustu – se je pojavljalo tiščanje na zunanjem delu desne noge.

Gojzarski pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Maj je bil vremensko izjemno nestanoviten, zato sem v tedni dni namesto večdnevne ture lahko izpeljal več enodnevnih. Na eni izmed njih – 29. maja – sem se peš vračal iz Kamniške Bistrice v Domžale in se znašel sredi neurja, ki je zajelo center Kamnika z Mekinjami in Godičem. Premočenemu do kože so nepričakovani slapiči dežja, ki je povsem ušel z vajeti narave, gojzarje izdatno (in zdi se tudi uživaško) zalivali kar z vrha. Sušenje tako na hitro in brezpogojno zmehčane robustnosti je trajalo štiri dni. Dopoldne istega dne, pa sem gojzarje – v do takrat še čudovitem delu dneva – testiral v številnih izvirkih, izvirih in lagunah, ki obrobljajo Koželjevo pot. Ta zunanji test vodotesnosti so gojzarji prestali odlično, morda celo izvrstno.

Temu dogajanju je sledila prva resnejša tura in sicer na Konja. Iz Bele, čez Presedljaj, plezaje po grivi Konja in sestop mimo Mlakarjeve bajte, čez Dol, Kopišča in nazaj do kamnitega mostu. O kakršnemkoli tiščanju, žuljenju … niti sledu. Počutil sem se odlično, gojzarji so v celoti opravili svojo vlogo. Prepričala me je teorija, da lažje nosimo težje breme na hrbtu, če imamo manj teže na stopalih. Privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu. Sem pa prvič opazil, da sem imel preznojene nogavice nad gležnji.

Zmorejo tudi brez gojzarjev. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

Poglejmo, kako izbrani model predstavlja eden od prodajalcev:

 

Pohodniški čevlji so izdelani iz 1,6 mm debelega usnja z okrepitvami iz mikrofibra ter so odlični za hojo v hribih, gozdovih in izletih. So izredno udobni in nepremočljivi, podplat pa nudi stabilnost in odličen oprijem. Na prstih in peti je zaščita z gumo. Zunanji material je vodoodporno usnje z okrepitvami in zaščito z mikrofibra. Notranji material je Gore-Tex® Performance Comfort, ki dodatno zaščiti čevelj pred vodo in snegom. Sistem 3D Flex v predelu gležnja omogoča odlično stabilnost noge. V podplatu je MeMlex EVA pena za odlično blaženje in okrepitev iz poliuretana za dodatno torzijsko stabilnost in prožnost. Podplat je Vibram®, ki nudi odličen oprijem.

Ocenjevano sorodstvo. (vir: Polet)

* * *

Čez gležnje segajoči čevlji z rebrastim podplatom so sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora. Da so najpomembnejši del gorniške opreme, tudi ni dvoma. Zato je zanimivo, da nastaja dvom, kako jih poimenovati …

Med vzponi in spusti je treba misliti na stik s površjem. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije. Tako uglašeni koraki lomastijo po odpadlem listju, utrip srca pa narekuje godbo vdiha in izdiha.

Enobesedni gojzarji so edini navdih. In ne pohodni čevlji.

Na poti k novi hoji. (Fotografija: Borut Peršolja)

* prohodalec: oseba, ponavadi prijatelj, ki hodi v gore.

This entry was posted on Nedelja, November 4th, 2018 at 21:55 and is filed under gorništvo, gorska narava, osebno, svetovanje. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.

04.11.18 21:55

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

3 komentarjev na članku "Gojzarsko uglašeni korak"

Iztok Snoj,

Pri novih gojzarjih sem občasno med sestopom čutil suha usta, pa tiščalo me je na stran, in še kaj bi se našlo. Sicer je dobro vedeti, kaj človek hoče (npr. proizvajalec, pri katerem veš, da imajo njihovi izdelki kopito, primerno njegovii nogi, kje bo to kupil in kod imajo dobre svetovalce.


Igor Pavlič,

Žal je tako, da pri novih gojzarjih, ki jih probaš v trgovini in se ti zdijo optimalni, lahko samo upaš, da bodo udobni in funkcionalni tudi ko bodo uhojeni. Pozabljajmo, da se nekateri res prilagodijo nogam in načinu hoje, drugi pa čez čas postanejo pošvedrani ali še kaj. Vsak proizvajalec ima pač svoje oblike in patente, tudi naše noge in hoja nista stalnica. Časi, ko smo imeli pozimi enake gojzarje kot poleti, na pohodih enake kot v stenah ali v slapovih so že zdavnaj minili, vsaka univerzalna obutev ni dobra za nobeno namensko uporabo, vedno gre za kompromis, več kot dva para obutve običajno ne nosimo nikamor! Pa saj je hudo s tem tudi pri pancerjih.


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti