Gorenjski glas - Marjana Ahačič: ... - in to je res lep občutek - Eva in Miro Pogačar
Zakonca Eva in Miro Pogačar, oba izkušena gorska reševalca, sta letos poleti s prijatelji odšla na izlet na Veliko planino. Udar strele ju je potisnil v vlogo, ki je nista vajena: bila sta med štirimi ponesrečenci, ki jim je hitro in pravilno posredovanje planincev, ki so bili v bližini, rešilo življenje.
»Koliko si jih že ti takole spravila s hribov in cest v bolnišnico, zdaj pa to, me je prešinilo, ko nas je helikopter peljal v ljubljanski klinični center in j e Eva, vsa nebogljena, pod zdravniško kontrolo ležala na tleh, na nosilih,« je tisto dramatično popoldne sredi letošnjega poletja, ko je na Veliki planini strela hudo poškodovala štiri planince, opisoval Miro Pogačar, izkušen alpinist in gorski reševalec iz Studenčic pri Lescah. Prav on je bil namreč skupaj z ženo Evo, zdravnico in gorsko reševal- ko, koordinatorko projekta Oživimo srce v Radovljici, del skupine štirih planincev, v katero je treščila strela. Predvsem zaradi hitrega posredovanja švedskega zdravnika, ki je bil z družino tisti dan prav tako na izletu na Veliki planini, se je neverjetna izkušnja dobro iztekla za vse.
Zakonca Pogačar sta tudi o tem spregovorila na pogovornem večeru v radovljiški knjižnici, ki ga je 16. oktobra, prav na svetovni dan oživljanja, pripravilo društvo Hospic.
Nenadoma se je svet ustavil
»Bil je drugi avgust, napovedana je bila sicer samo kakšna nevihta, a sva si rekla: ni za hribe, greva raje na Veliko planino po sir. Z dvema prijateljema smo se tako odpravili na pot, najprej do pastirskega stanu, kjer prodajajo sir in kjer gostom ponudijo tudi kakšen prigrizek, kot so žganci in kislo mleko. Sedeli smo zunaj, tako kot obiskovalci pri drugih štirih, petih mizah.
Spomnim se, da je mož pogledal v nebo in pripomnil, da je končno videti nekaj modrine, zato smo se odločili, da se odpravimo naprej do še ene od koč na planini. Vstali smo od mize in šli ob hiši na drugo stran. Mislim, da smo naredili kakih dvajset metrov, ko mi je naenkrat sredi koraka postalo neznansko slabo. Za trenutek sem pomislila: Kaj pa je zdaj to, saj sem se vendar tako dobro počutila? Potem se je zame svet ustavil,« je tisto neverjetno dogajanje opisovala Eva Pogačar.
»Bil sem zadnji v vrsti štirih, ki smo drug za drugim zapuščali stan. Obrnjen sem bil stran od drugih, ker sem zapiral ograjo. V tistem trenutku me je streslo in rekel sem si: Strela je. Imam namreč izkušnjo udara elektrike, v drugih okoliščinah sicer, a vem, kakšen občutek je, ko te močno strese. Samega groma se ne spomnim. Kot vem sedaj, nas je vse štiri razmetalo naokrog, ker se ob streli sprosti ogromno energije. In nikoli ne bom pozabil najbolj srhljivega pogleda, ki sem ga doživel, ko sem se ozrl okoli sebe in na drugi strani ograje zagledal negibno ležeča prijatelja, na moji strani pa Evo. Vse v krču, vedno bolj modre v obraz. Skočil sem pokonci, ohromljen od pasu navzdol, a so me noge nekako držale. Obrnil sem se k ženi in najprej me je prešinilo vse tisto, kar sem se naučil kot gorski reševalec. Potem pa me je, ko sem opazoval tisti Evin pogled brez življenja in obraz brez diha, prešinilo: A zdaj me boš pa kar takole zapustila?« se izkušen reševalec še vedno pretresen spominja dogodkov na planini.
Oživljati ga je treba!
»Ne vem, koliko časa je preteklo: pol minute, petnajst sekund ... V takšnih trenutkih vidiš, kako hitro se lahko vse skupaj za zmeraj konča. A ko sem jo obrnil v položaj za nezavestne in jih skušal sprostiti dihalne poti, sem opazil, da se nekaj v njej vendarle premika.
To je bil tudi trenutek, ko je mimo že prišel švedski zdravnik. "I am a doc- tor," (Zdravnik sem), je povedal in odšel naprej, ko je videl, kaj počnem. Pravilno se je odločil pomagati tistemu ponesrečencu, ki mu je šlo najslabše. Eva je počasi začela kašljati, stokati je začela tudi druga poškodovanka ... tako sta naznanili svojo vrnitev v življenje. Strela očitno ni šla skozme, a kljub temu sem bil poškodovan, ker me je vrglo nekaj metrov čez ograjo. Obenem sem bil tudi čustveno vezan, tako da ne vem, kako bi se izšlo, če ne bi bilo 
švedskega zdravnika.«
»Ko sem se zbudila, je bilo hudo. Nisem mogla požirati, opazila pa sem, da me je mož že dal v položaj za nezavestnega. Potem je nastopila neskončna utrujenost in neskončne bolečine. Zeblo me je, počutila sem se, kot da mi je nekdo v hipu vso energijo poslal v središče Zemlje, nisem se mogla niti premakniti. Takrat mi je mož, ki je bil ves čas ob meni, rekel: "Strela je bila." Začudeno sem ga gledala in se spraševala, koga je zadela. Zame je namreč ni bilo, nisem je doživela, ne spomnim se je. Povedal mi je še, da je poškodovana tudi prijateljica, a da se premika in da bo očitno z njo vse v redu, z njenim možem pa je slabo, da je negiben in ne diha.
"Oživljati ga je treba!" sem rekla takoj, a se nisem mogla premikati, da bi pomagala, mož, ki je bil ob meni, pa tudi ne toliko, da bi bil dovolj učinkovit. K sreči je bil tako rekoč takoj na prizorišču švedski zdravnik, ki je pravilno ocenil, da tako jaz kot prijateljica dajeva znake življenja in začel z oživljanjem ponesrečenca, ki ni dihal. Pomagal mu je izraelski turist, ki je bil prav tako v bližini.«
Na tragedije se nikoli ne navadiš
Zakonca Pogačar in njuni bližnji nikoli ne bodo pozabili tistega dne, ko bi se na Veliki planini lahko zgodila velika tragedija. Na dogodek gledata čustveno, z občutkom hvaležnosti do vseh, ki so jim pomagali, a tudi zrelo in umirjeno. Pri svojem delu oziroma poslanstvu se oba pogosto srečujeta z najtežjimi situacijami. »Z mrtvimi sem se srečevala tako v službi kot pri gorskih reševalcih in priznati moram, da se soočati s tem ni enostavno. Tudi ne moremo kar tako reči, da se zdravniki, ki se pogosto srečujemo s smrtjo, na to navadimo. Celo obratno - z leti ima človek zaradi vsega hudega, kar doživi, čedalje nižjo toleranco. Ni več prostora, kamor bi odlagal. S tem se sicer vsak od nas sooča po svoje. Sama sem bila po kakšnih posebno hudih dogodkih vedno kakšen dan ali dva popolnoma neuporabna za družino. Prepričana sem, da se smrt in trpljenje dotakneta vsakega. Ni res, da se navadiš. Navadiš se živeti s tem,« pravi in dodaja: »Za tistega, ki umre, je problemov konec. Tega sva se zavedala tudi, ko sva kasneje razmišljala o tem, kaj se nama je zgodilo. Žalujejo tisti, ki ostanejo - in njim je težko. Tudi najini hčeri bi lahko v trenutku ostali brez obeh staršev.
Po mojih izkušnjah pomaga, če človek svojo bolečino z nekom deli. Zato vsakemu, ki se počuti nelagodno in v dilemi, ko razmišlja o tem, kako pristopiti k žalujočim, svetujem: pojdi tja in ponudi pomoč. Tudi če je ne potrebujejo, že to, da si tam, pomeni, da ti je mar in da si pripravljen poslušati. Mislim, da je to največ, kar lahko daš žalujočemu človeku.«
Lepa smrt, a življenje je še mnogo lepše
»Pri vseh nevihtah, ki sem jih preživel v hribih - in verjemite, ni jih bilo malo, tako je že treskalo okoli mene, da so mi šli lasje pokonci - niti enkrat nisem pomislil, da bo strela poiskala mene. Še manj, da se mi bo to zgodilo skorajda sredi naselja. Okoli nas je bilo tisti dan na Veliki planini veliko višjih objektov,« je mesec in pol po dogodku razmišljal Miro Pogačar.
»Ko zdaj premišljujem o trenutku, ko me je zadela strela, si mislim, da bi bila to prav lepa smrt. Začudenje, potem pa nič, samo črnina. A seveda je življenje še mnogo, mnogo lepše,« se ozira nazaj Eva Pogačar. S švedskim zdravnikom, ki je pomagal pri reševanju, sta se Pogačarjeva srečala že nekaj dni po prihodu iz bolnišnice, saj je z družino dopustoval na Bledu. »V vsej nesreči smo imeli veliko srečo, dobili smo nove prijatelje na drugem koncu sveta,« umirjeno pove Miro, Eva pa dodaja: »Slogan letošnjega svetovnega dne oživljanja je Vsak Zemljan lahko reši življenje. Mi smo to dobesedno izkusili. In res bi bilo žalostno, bi se izšlo drugače. Imeli smo nesrečo, ampak potem še dosti večjo srečo, da smo jo odnesli tako, kot smo jo. Saj imamo vsi še nekaj težav, ampak živimo - in to je res lep občutek. Se pa ob takih dogodkih zaveš, kako krhko je življenje in kako se lahko v trenutku vse postavi na glavo.«
Marjana Ahačič