Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mojstrovki in Slemenova špica

Silvo Baznik: Z nekaj sreče nama uspe prestaviti nekaj zadev na kasnejši čas in polna pričakovanja peljeva novi turi naproti.

Nebo nad nama je oblačno in ko peljeva po vršiških serpentinah sva celo v megli, a nadaljujeva proti vrhu in kmalu se prične kazati jasno nebo. Še pred sončnim vzhodom sva na prelazu, kjer parkirava in se pripraviva na pohodno turo.

Pod kioskom stopiva na označeno stezico in mimo prvih macesnov se povzpneva do prvega stičišča stezic, kjer nadaljujeva levo v smeri Grebenca skozi redek macesnov gozd in doseževa obsežno melišče. Ko se približava steni, greva ostro desno na neoznačeno stezico. Stezica preči pobočje v smeri Šitne glave v rahlem vzponu visoko nad Vršičem, ki je lepo viden pod nama. Višje opaziva prve sončne žarke, ki so obsijali greben med Mojstrovko in Nad Šitom glavo. Na nasprotni strani izza Prisojnika vzide sonce. Počasi drsijo sončni žarki po pobočju, dosežejo in pošljejo toploto tudi nama, ki hitrih korakov narediva še zadnje metre po sedaj kamnitem pobočju in doseževa lep travnat in razgleden vrh. Sonce je osvetlilo oblake, ki kraljujejo še vedno nad dolinami, a jih bo kmalu posušilo in dopustilo ljudem v dolini pogled v višave. Ker na vrhu piha, se odpraviva dalje. Z vrha stopiva sprva po grebenu, nato malce nižje v neizrazito dolinico in po skalovju do severnega grebena vzhodnega pobočja Male Mojstrovke. Poprimeva za skale in se povzpneva do Hanzove poti na Mojstrovko. Pot postaja vse bolj strma in po nekaj minutah strmina popusti in naju pripelje na bolj raven svet, ki ga obideva desno po grebenu, kjer ugledava visoki Jalovec in še višji Mangart, katerega vršnja piramida gleda kvišku izza grebena Struga in Ponc. Pod strmim pobočjem je ponovno potrebno poprijeti za skalo in varovala. Za nama se vzpenja planinec, ki sva ga že pred tem opazila Na Šitni glavi. Š nekaj vzpona drug za drugim dosežemo vrh Male Mojstrovke, ki se ponaša z višino 2332 m.

Hladno je. Piha veter, ki nad dolino Soče podi oblake proti Triglavu in ustvarja nove in nove poteze meglenih zaves na pobočjih gora. Bo vreme vzdržalo, se sprašujem, ko prve meglice preko Trentskega Pelca hitijo proti nam. Z vrha stopiva nižje v zavetrje, malce zastaneva, da užijeva nekaj hrane in nato gre najina pot navzdol po kamnitih ploščah do melišča pod Veliko Mojstrovko in že naju zajame prvi val meglic, ki ga veter kmalu odžene. Z melišča v dolinici med obema vrhovoma stopiva v skalo, kjer se povzpneva na jugovzhodni greben Mojstrovke in megla je zopet tu. Nadaljujeva vzpon po kamnitem pobočju in stopiva iz megle na sončni 2366 m visoki vrh, kjer se nama pridruži že znani planinec, ki namerava še na Travnik.

Ponovno lahko občudujemo Ponce, Mangart, Jalovec in Jalovški Ozebnik na zahodu, na jugu so sem ter tja vidni Trentski Pelc, Ribežni in Srebrnjak, medtem ko so ostale vrhove že zakrili oblaki. Tudi Triglav komaj še kljubuje meglicam. Na sosednji Mali Mojstrovki se izmenjujejo meglice in sonce, za njo pa se vzpenjajo Martuljške gore. Na severu prevladuje lepo sončno vreme. Ne ostaneva dolgo na vrhu. Meglice se plazijo po pobočju in tako pričneva sestop po smeri vzpona v objem megle. Z grebena se spustiva v dolinico na melišča, ki jo prečiva po stezici v smeri Grebenca, kjer ponovno posije sonce.

Srečujeva pohodnike, ki se vzpenjajo na Malo Mojstrovko, medtem ko midva hitiva navzdol. Z Grebenca sestopiva na vršniško stran po krušljivi in malce zoprni grapi do melišča in mesta, kjer sva zjutraj zavila na neoznačeno stezo do Šitne glave. Nadaljujeva sestop med zlatorumenimi macesni in zaključiva pohodno turo z mislijo, da greva v dolini še na Martuljška slapova ali na plezalno sončno steno na drugi strani doline.

Odpeljeva, a že po nekaj stotih metrih se premisliva in zapeljeva nazaj. Tokrat parkirava nekoliko nižje, oprtava nahrbtnika, ki sva jih osvobodila nekaj oblačil in opreme in se podava na še eno pohodno doživetje. Hodiva v smeri Slemenove špice in Hanzove poti na Mojstrovko v objemu prelepih jesenskih macesnov. Pot naju pelje prečno ob vznožju strme stene Šitne glave do mesta, kjer se priključi pot od Erjavčeva koče. Sledi kratek strm vzpon po poti, ki jo je močno oblikovala erozija, na preval Vratca, kjer je naslednje razpotje. Levo gre Hanzova pot, midva pa greva desno mimo družine in po nekaj minutah rahlega spusta sva nad dolino Male Pišnice. Hitro hodiva, sva že na meji teka, ko prečiva pobočja proti zahodu. A ko se pot prične vzpenjati, najin korak postaja vedno bolj počasen. Srečam nekdanjo sodelovko z možem in sledi kratek klepet, medtem ko hči hiti na sončno pobočje Slemenove špice. Obudimo nekaj spominov, zaželimo si srečno in že stopim za hčerjo, ki jo dohitim na travnati ravnici pod vrhom. Vode ni v kotanjah, a zato tu prevladujejo zlatorumeni macesni. Večji so že odvrgli nekaj iglic, manjše pa krasijo svetlorumene iglice, ki se lesketajo v sončnih žarkih.

Na gori je kopica pohodnikov, ki so jih prišli občudovat macesne ob pogledih na strme stene Mojstrovk in okoliških gora. Enkratno lepo in tako je vsako jesen. Lahko dosegljiva gora vedno privabi nešteto obiskovalcev in deli svoje čare z nami, ljubitelji narave. Ne le Slovenci, številni tujci so odkrili ta biser narave in tako je tudi danes. Narediva dolg premor. Fotografirava in kar ne moreva nehati. Vsako podrobnost želiva ujeti v objektiv. Veva, da prihaja deževno obdobje in hladnejši dnevi. Macesni bodo odvrgli svoja oblačila in gole vejice bodo pričakale prve snežinke, a to je že druga zgodba. Posedla sva malce pod vrhom in dobrote iz nahrbtnika deliva s pernatimi prijatelji, ki so že malce izbirčni in koščke kruha nekaj časa ignorirajo v pričakovanju drugih dobrot. Tako je, ko je hrane v ozobilju in tedaj se obnašajo skoraj tako kot ljudje. Sonce nas greje in mnogi se sončijo, da vsrkajo sončno toploto. Midva počasi, resnično počasi narediva prve korake na ravnico, kjer še nekaj časa posvetiva sebi in naravi, a kot običajno se je potrebno vrniti na izhodišče. Zapustiva lepi raj in stopiva v senco, ki naju spremlja večji del poti na preval Vratca. Pred prevalom se povzpneva še na balvana ob poti in si tako popestriva najino pot.

Z Vratc pa po isti poti na Vršič do avtomobilam, kjer resnično zaključiva današnji pohod in se predava čarom vožnje proti domu. No, ne čisto tako. Ustaviva še za pogled na Prisojnik in njegovo prednje okno.
 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti