Na srečanju planincev na Črni prsti je Simon Drole ob 10. obletnici akcije Na obisk na Črno prst zabeležil tisoči vzpon.
Letošnje tradicionalno srečanje planincev na Črni prsti 15. septembra se je vendarle izteklo v prijaznejšem vremenu, kot pretekla leta, saj se je nebo razhudilo in zlilo svoj srd, pomešan z gromom in strelami, že na predvečer dogodka.
V planinskem domu Zorka Jelinčiča sta vladala delovni vrvež in vznemirljivo vzdušje, ki sta kazala na nekaj nevsakdanjega, celo prazničnega. Nič čudnega! Planinski dom se je uvrstil na tretje mesto v akciji NAJ visokogorska planinska postojanka v Sloveniji.
V poznem popoldnevu pa je Simon Drole iz Kuka v Baški grapi vpisal v knjigo akcije »Na obisk na Črno prst«svoj tisoči vzpon.
V Baški grapi vedno več tekaških navdušencev zapušča prijazne ravninske stezice in svojo tekaško pripravljenost vzdržuje in izboljšuje na strminah okoliških gora. To ni nič čudnega, če vemo, da je Baška grapa zibelka gorskega teka. Leta 1970 so trije tekači Marko Dakskobler, Ivan Čufer in Peter Čufer prvi v Sloveniji organizirano tekli na Črno prst. Čas so jim izmerili kar z železničarsko uro. V zadnjih desetletjih jim sledi vztrajna četica, ki se redno podaj
a tudi na tekmovalne vzpone in dosega lepe rezultate. Med njimi je tudi Simon Drole.
Njegove poti na gamsove stezice so pridobile na pomenu leta 2000, ko je v Planinskem društvu Podbrdo začela z delom nova, mlada generacija. Dotedanji gospodar planinskega doma na Črni prsti Peter Čufer ga je priporočil za žičničarja.
Takrat je Simona spreletela misel: »Enkrat na teden bo treba na Črno prst. Kako bom to zmogel?«
Danes se spominja, da je bilo sprva res težko, nato pa iz leta v leto lažje. Svet nad dolinskim dnom mu je postajal vedno bolj domač, ne da bi pomislil, kako vztrajno ga vsrkava vase in brusi njegove korake, ki so postajali vedno hitrejši. Nekega dne so ga prijatelji dregnili: »Zakaj ne poskušaš na goro še hitreje, gotovo zmoreš?«
»Ste nori, v hrib že ne bom tekel!« se je razhudil.
A leta 2006 se je pridružil tekaški druščini. Kje je korak prvič zagnal z namenom pustiti za seboj čim več tekačev, ne ve! Bilo je nekje na Gorenjskem, na eni od tekem za takratni Gorenjski pokal v rekreativnih tekih. Zatem pa je »čisto notri padel«. In to pri štiridesetih! V najmlajših tekaških kategorijah se sploh ni imel prilike preizkusiti!
Takrat je začel drugače razmišljati o teku, drugače tudi o sebi. Tudi njegove poti na 1844 m visoko Črno prst, katere vrh se dviga nad njegovim domom, so se takrat zgostile. Nenadoma je gora postala tudi poligon za trening. In je še vedno. Samo iz hiše stopi in že mu ponudi svoj hrbet, ki ga potem uro in tri četrt, kolikor po navadi potrebuje za pot na vrh in nazaj, boža s svojimi stopinjami.
Nov način življenja mu je prinesel nova spoznanja in doživetja. Sledil je nasvetom že izkušenih tekačev in trenerjev, ki so mu izrisovali nov krog prijateljev. A najbolj goreče je vsrkaval nasvete domačih tekačev, pionirjev gorskega teka. Zaupal je njihovim zgodbam iz začetnih časov, ko so šele začeli z nadelovanjem pohodniških stezic v tekaške.
Leta 2007 je prvič pretekel gorski maraton štirih občin.
»Tega se spomnim, ker se je malo prej zaradi strele ob neurju strgala jeklenica tovorne žičnice na Črno prst. Bili smo že dogovorjeni, da nas bo desetina članov PD Podbrdo z maratonom počastila 50. obletnico planinskega društva. Nismo vedeli, ali naj tečemo, ali naj popravljamo žičnico. Nazadnje smo v zaporedju najprej tek, nato žičnica zmogli oboje.«
Odslej je sprejemal vedno več tekaških izzivov. Ljubljanski maraton, ki je že bil stalnica graparskih tekačev, bo letos premagoval desetič. Peter Čufer mu je priporočil mali maraton v Palmanovi, češ, da je to »krasen tek«. Iz leta v leto o njem tudi sam misli tako. Leta 2009 je bil član slovenske ekipe, ki je tekla na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v kraju Soll v Avstriji. Dvakrat je že premagal Istrski maraton. Kot najtežji pa mu je ostal v spominu tek na Grintovec.
Njegov tekaški duh pa se je zares razživel s tekmami pokala Primorski gorski teki, kjer s svojimi rezultati promovira Planinsko društvo Podbrdo. Skoraj desetletje že obvladuje najmanj enajst tekem na leto, kar je zadostno število za točkovanje. Zadnja tri leta »drži« prvo mesto v skupni razvrstitvi v kategoriji veterani. Pokal mu je prinesel tudi največje tekaško presenečenje doslej.
»Bilo je leto 2011. Še leto prej sem bil v svoji kategoriji deveti. Tega leta pa sem na koncu sezone stopil na najvišjo stopničko. Takrat sem bi res najmočnejši.«
Pričakovali bi, da ob prehodu ciljne črte najprej pogleda na uro.
»Ne! To bi me le po nepotrebnem obremenjevalo. Najprej se odpočijem, nekaj popijem in počakam na uradne rezultate.«
Zanimivo je, da se je teka na Črno prst, katerega progo je poznal že do potankosti, udeležil šele leta 2009.
»Spodbudila me je akcija PD Podbrdo »Na obisk na Črno prst«, ki se je z namenom povečati obisk domačinov začela tega leta. S pravili določeno število vzponov v letu nagradi z majico. Ugotovil sem, da jih zmorem veliko več. Ko sem sredi tretjega leta iz radovednosti potegnil črto pod dotedanje vzpone, sem si postavil cilj 365 vzponov do konca leta.«
Dosegel jih je! Oskrbniki doma so mu dali ime »modri dirkač« ali »hitra pošta«. S štetjem je nadaljeval, a šele konec lanskega leta čisto spontano ugotovil, da mu manjka še 89 vzponov do 1000, kar si je zadal za letošnji cilj. Z dosežkom je obogatil vsebino srečanja planincev, a čas za nazdravljanje si je vzel šele potem, ko je zanje spekel skoraj stotnijo rib.
Kaj se je pri teku spremenilo od takrat, ko je začel?
»Takrat je teklo veliko več mladih. Starejši smo vztrajni, a za nami je praznina. Mladih je skoz le mejn«, je komentiral, ne da bi se zavedal, kako pristno narečno zvezo besed je uporabil.
Za tek je uspel navdušiti mlajšo generacijo, dva nečaka in njuno mamo. »Začelo se je sicer z vzponi na Črno prst«, je povedal in hitro natresel nekaj zanimivih podatkov: »Z vasice Kal na Črno prst in nazaj je 9600 m. S Kala na Črno prst je 6935 korakov.« Se mi zdi, da je to zvenelo kot vabilo, da stvar preverimo!
»Veliko udobnejša so tekaška oblačila in obutev. Še vedno najdem v omari kakšen kos oblačila, ki sem ga nosil na prvih tekmah. Kako sem mogel to obleči, se vprašam. Pa sem ravno tako dosegel cilj,« se nasmehne.
Leta 2016 se mu je uresničila želja, da se je udeležil Berlinskega maratona. Ker sta mu razvrstitev v nižji startni boks in neprehodna množica tekačev onemogočili izkoristiti svoje tekaške sposobnosti, je naslednje leto tek ponovil in dosegel osebni rekord 3 ure in 6 minut. Letos se veseli maratona v Atenah.
Skozi leta je teku prilagodil življenje in svoj prosti čas. »Vedno pravim, da tečem zase. Vsak ima svoj hobi, moj hobi je tek, predvsem gorski tek. Ko sem dojel, da imam sposobnost in možnost, da lahko tečem navzgor, sem to možnost pač izkoristil.«
Besedilo: Olga Zgaga
Foto: Alenka Zgaga