Večer, priloga Štajer'c, Podravje - Tomaž Ajd: Plezanje jo je tako prevzelo, da je nanizala že 1800 vzponov. In še vedno pleza.
Nekdanja vrhunska alpinistka iz Slovenske Bistrice po več kot 40 letih, ko je začela, še pleza; članica prve ženske jugoslovanske odprave je tudi predstavljena med izjemnimi alpinistkami, ki so jim namenili razstavo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani z imenom Korajža je ženskega spola.
Med najuspešnejšimi alpinistkami Planinske zveze Slovenije, članicami prvih ženskih odprav iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so se jim poklonili z razstavo Korajža je ženskega spola, je tudi Mira Zorič iz Slovenske Bistrice. Do danes je opravila kar okoli 1800 vzponov, med njimi številne zahtevne. V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani je razstava na ogled od septembra, prvič v zgodovini slovenskega alpinizma se kakšna razstava posveča le ženskam.
"To je veliko priznanje za moje dosežke v minulih letih. Vendar nikoli nisem plezala zaradi tega, temveč zaradi čistega veselja do plezanja in hribov," pravi Zoričeva, ki se je udeležila odprtja razstave. "Krasno vzdušje je bilo, posebej sem se razveselila nekaterih prijateljic - alpinistk, ki živijo na drugih koncih Slovenije in se že kar nekaj časa nismo videle. Tudi razstava mi je všeč, že sama ideja o pripravi takšne razstave in nato, da so jo tudi izvedli. Pohvaliti moram kustosinjo Sašo Mesec, ki je bila tudi nosilka projekta, in njeno mentorico Ireno Benedičič, direktorico muzeja, ter druge sodelavce," je povedala o razstavi.
Bolje v ženskih navezah
Zoričeva je v hribe začela zahajati leta 1975, plezati pa leta 1977 pri Alpinističnem odseku PD Impol Slovenska Bistrica. "Najprej me alpinizem še sploh ni zanimal. To je prišlo malo kasneje, ko sem z alpinisti iz Slovenske Bistrice opravila nekaj skupnih izletov v hribe, se z njimi spoprijateljila in poslušala njihova pripovedovanja o plezanju. Zato sem se nato tudi vpisala v alpinistično šolo in leta 1977 opravila prvi plezalni vzpon na prvomajskem taboru v Paklenici. Naš mentor je bil Ivan Šturm, človek z dušo in srcem v gorah," se spominja svojih plezalnih začetkov.
Mira Zorič je sodelovala tako z moškimi kot ženskimi odpravami. V ženskih navezah je vedno uživala, četudi se v kritičnih trenutkih niso mogle zanašati na "moško" pomoč. Zato pa so vzponi v zgolj ženskih navezah v njenih očeh vredni bistveno več. Kot pravi, se še posebej rada spominja prve jugoslovanske ženske himalajske odprave na Južno Anapurno (7219 metrov) leta 1986, ko so v slabem vremenu dosegle višino okoli 6200 metrov. "Bilo nas je devet, na odpravi smo bile kar dva meseca in pol. Od tega časa smo samo v baznem taboru prebile mesec in pol. Vsak dan je snežilo, in ker smo bile brez višinskih nosačev, smo se resnično nagarale. Nosile smo nahrbtnike s težo tudi več kot 20 kilogramov, saj smo na hrib med drugim stovorile in sfiksirale 3500 metrov vrvi ter opremile tri višinske tabore. Bile smo popolnoma odrezane od sveta. Edina povezava je bil kurir - nosač, ki je enkrat na teden iz Katmanduja prinašal med drugim tudi pisma od doma z enomesečno zamudo. Tako smo na primer tudi za nesrečno v Černobilu izvedele mesec dni kasneje. Seveda je med nami prišlo tudi do kakšnih nesoglasij in nezadovoljstva, predvsem, ko se je bilo treba odločiti o umiku s hriba. A to je bilo na koncu pozabljeno. Mislim celo, da je bilo manj problemov in jamranja kot kdaj kasneje na mešanih odpravah, ki so trajale bistveno manj časa. V Katmanduju smo si pred povratkom domov, čisto po žensko, nabavile vsaka svojo krzneno jakno, na veliko raziskovale ponudbo v trgovinicah, čvekale in se smejale. Moški pa v prostem času raje zahajajo v pivnice," razliko v odpravah popiše izkušena alpinistka.
Med številnimi vzponi je leta 1997 v jugozahodni steni osemtisočaka Šiša Pangma (Tibet) s soplezalci dosegla višino okoli 7200 v Britanski smeri, leta 2007 pa po normalki na osemtisočaku Broad Peak v Karakorumu (Pakistan) višino okoli 7800 metrov. Obakrat so se morali obrniti zaradi nenadnega močnega poslabšanja vremena in veliko novozapadlega snega. Še vedno ji je žal, da so se morali obrniti v Britanski smeri Šiša Pangme, saj so bile največje težave že za njimi in je manjkalo le kakšnih 150 metrov do roba stene. Od tam je na vrh vodilo sorazmerno manj zahtevno pobočje. Če bi ji takrat uspelo, bi bil to tisto leto verjetno najboljši ženski vzpon v Himalaji.
Še vedno najraje pleza
Po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka je od leta 1981 zaposlena na občini Slovenska Bistrica, kjer sedaj dela kot strokovna sodelavka za gospodarjenje s premoženjem. Trikrat je bila izbrana za najboljšo športnico občine Slovenska Bistrica, je tudi dolgoletna članica predsedstva Športne zveze Slovenska Bistrica. Poleg tega je zelo dejavna v Alpinističnem klubu Impol Slovenska Bistrica, v katerem imajo nekaj odličnih mladih športnih plezalcev. V klubu se trudijo, da tekmovalcem omogočijo kar najboljše razmere za trening in tekmovanja na najvišji ravni. Še posebej izstopata Lucija Tarkuš in Ema Seliškar, na kar so zelo ponosni.
V prostem času še vedno najraje pleza, največ z možem Zdenkom, prav tako alpinistom. Temu prilagajata tudi dopust. Letno opravita 60 do 70 plezalnih vzponov do šeste težavnostne stopnje v nižjih in višjih gorah. In kot še pravi Mira, bo vztrajala, dokler ji bo služilo zdravje.
Kako pa sta v najbolj aktivni dobi z možem usklajevala družinsko življenje s plezanjem? Ravno v času njenih največjih plezalnih dosežkov je tudi naneslo, da je rodila sina Gorazda. Med odpravami ji ni bilo lahko prenašati ločenosti od otroka, a temu se ni bilo mogoče izogniti, odgovarja. "Prvič sva ga pustila pri moževih starših za več dni skupaj, ko sva šla na prvomajski tabor v Paklenico. Star je bil enajst mesecev. Še sedaj imam pred očmi prizor, kako nama je prišel nasproti sam, ko sva se vrnila. Ko sva bila odsotna, je namreč shodil. Kritično je bilo tudi, ko je imel dve leti in me je po pripovedovanju babice zelo pogrešal. Zato se je dogovorila s sosedo, da je poklicala po telefonu in se pogovarjala z njim, kot da sem jaz. Takrat je bilo težko vzpostavljati telefonske zveze iz oddaljenih destinacij, iz baznih taborov pa tako ali tako ne."
Tomaž Ajd
Fotografije:
(1) Mira Zorič še vedno rada zahaja v gore
(2) Mira Zorič (druga z desne spodaj), prva jugoslovanska ženska himalajska odprava na
Južno Anapurno (leta 1986; osebni arhiv MZ)
(3) Mira Zorič, alpinistka (v Slovenski Bistrici; Andrej Petelinšek)
Mirini največji dosežki
Med njenimi vzponi še posebej izstopajo naslednji: leta 1986 - članica prve jugoslovanske ženske himalajske odprave na Južno Anapurno, pozimi 1987 z Zdenkom Zoričem prva mešana ponovitev Bele grape v Planjavi, spomladi 1987 v perujskih Andih s soplezalci po normalni smeri vzpon na Caras I (6025 m) in Chopicalqui (6354 m), preplezana Ferrarijeva smer v Alpamayu (5870 m) in po smeri Shield z varianto na greben vzpon na Huascaran (6768 m), leta 1989 v ženskih navezah vzponi Helba + Skalaška z ladjo z Marjeto Leva. Poleti 1990 s soplezalci na odpravi v Pamir vzpon na Pik štirih (6400 m) in Pik Korženevske (7105 m), leta 1993 z Marjeto Leva prva ženska prosta ponovitev smeri Ivo Reya v Ojstrici in prva ženska ponovitev Bregarjeve v Štajerski Rinki, leta 1994 z Zdenkom Zoričem vzpon po Welzenbachovi smeri v Breithornu (Švica), poleti 1994 z Jasno Bratanič verjetno prva ali druga ponovitev v ženski navezi smeri Prusik-Szalaj z Razom veveric v Sfingi (Triglav), poleti 1995 z Jasno Bratanič prva ženska ponovitev Viktorije v Velikem Draškem vrhu in prva slovenska ponovitev v ženski navezi znamenitega Bonattijevega stebra v Druju (Chamonix - Francija). Udeležila se je še več drugih odprav, tudi v Himalajo.