Silvo Baznik: Pred poslabšanjem vremena izkoristim dan za turo
v masiv Košute.
Iz Ljubljane v Podljubelj in nato po vzpenjajoči se cesti proti Matizovcu, kjer kljub zapori ceste po obnovljenem in asfaltiranem zadnjem odcepu pripeljem do velikega parkirišča in naredim prve korake po makadamu. Smerna tabla kaže levo in grem v gozd. Napačno. Vrnem se na cesto in malce višje najdem pravi odcep in se skozi gozd povzpnem, prečim cesto in še enkrat v gozd, da na zadnjem ovinku ponovno stopim na cesto pred kmetijo.
Pri kmetiji grem na gozdno cesto, prečim studenček in kmalu korakam mimo žage. Označena pot me popelje na kolovoz in na strmo pešpot, ki preide na gozdni greben. Po vzpenjanju preko številnih korenin in prečenju kolovozov prispem do pašne ograje pred gozdnim travnikom, kjer prestopim in za travnikom stopam po kolovozu. Zaradi sečnje je nastalo nekaj jas, ki odpirajo pogled na Košuto, če se malce ozremo nazaj in istočasno dajejo nekaj več svetlobe pri vzpenjanju do izhoda iz gozda pred planino Kofce, kjer se pridruži še pot s Kala. Planina se koplje v jutranjem soncu, a že nekaj sto metrov višje je oblak zakril pobočje in greben Košute se je izgubil v njegovi notranjosti kljub vetru, ki vztrajno hladi ozračje in skuša odgnati meglice oblakov.
Zakorakam mimo koče, kjer se vali dim iz dimnika in nekaj pohodnikov že sreba vroč čaj, na travnik, kjer vidim še nekaj drobnih cvetov, ki kljubujejo mrzlim nočem. Srečam nekaj pohodnikov, ki gredo v obe smeri, od in h koči. Pri klopci in križu se pot malce prevesi in nato preide v strmejše pobočje. Vzpnem se čez pas ruševja do razpotja. Levo gre pot na Veliki vrh, navzgor pa za Kofce goro in Kladivo. Zakorakam navzgor in se večkrat ozrem na planino, ki se počasi izgublja pod menoj, nad menoj pa prevladuje meglica oblaka. Stopam po grebenu gore. Vrha ne vidim nit okolice grebena. Markirana pot doseže svoj vrh s stičiščem prečne poti, jaz pa stopim še nekaj metrov višje na greben Košute in s tem na neizraziti vrh 1967 metrov visoke Kofce gore. Naredim kratek premor za okrepčilo in fotografiranje nahrbtnika, ker drugega zaradi meglice ni mogoče. Nad menoj se počasi svetlika in tako svojo pot nadaljujem po in malce pod grebenom v smeri Velikega vrha. Slišim glasove pohodnikov na spodnji prečni označeni poti in po nekaj minutah hoje se obe stezici združita v sedelcu pod vrhom Toplarja in tu se končno meglica umakne soncu, ki prinese toploto in radost. Odpre se pogled na greben in vrhove brez imena vse do želenega vrha. Nisem več sam na poti.
Večje število pohodnkov se vzpenja in spušča po prisojnem pobočju. Označena steza zapusti greben, preči južno pobočje in nato naredi še zadnji vzpon na 2088 metrov visoki in razgleden Veliki vrh v grebenu Košute, ki se nadaljuje v nižje in divje Zajmenove peči. Še vedno piha in prva skrb je toplo oblačilo, nato okrepčilo in fotografiranje. Kljub temu, da je viden Triglav in Begunjščica, so ostali vrhovi več ali manj skriti za meglenim obzorjem. Na nižji Košutici je še nekaj ostankov oblaka in na drugi strani Košute so vidni sedaj bolj markantna Kofca gora in za njo Kladivo, ostali v grebenu pa le v obrisih vse do Košutnikovega turna. Tudi Kofce imajo meglico, za katero so skriti Storžič, Kriška gora in Dobrča. Zato pa ne manjka dobra volja na vrhu, ki pa ga kmalu zapustim.
Z vrha grem po grebenu nazaj proti Toplarju in nadaljujem po že prehojeni poti na Kofce goro, po kateri se ravnokar vzpenja par planincev. Pred mano stopajo po grebenu brhke mladenke in pohodnik, ki se skoraj strogo drži grebena. Greben se rahlo spušča in ko se ozrem, je tudi s ste strani lepo vidna Kofca gora. Spuščanje je končano in greben se prične vzpenjati. Mladenke sledijo markirni poti, ki preči pobočje, predhodnik se vzpenja na Malo kladivo in za njim stopim še sam po stezici, ki ima nekaj obledelih starih oznak. Na avstrijsko stran pada skalnati greben strmo v globino, na naši strani pa je porasel s travami in pada na pašnike pod njegovim vznožjem. Ponovno se ozrem nazaj na čudovito prehojeno pot in oba obiskana vrhova, nato sestopim do sedelca med obema Kladivoma, kjer se priključi pot s planine. Korak za korakom sem višje in bližje lepemu in meni danes najvišjemu 2094 metrov visokemu vrhu, na katerem je kopica obiskovalcev. Še malce truda je potrebno vložiti v vzpon in že stojim na na razglednem Kladivu, s katerega pa še vedno ni mogoče jasno videti v daljavo. Očitno se narava pripravlja na spremembo vremena. To pa seveda ne pokvari dobrega počutja po vzponu, kjer mali jazbečar laja na vrana, ki išče pri pohodnikih hrano. Mladenke so pred menoj dosegle vrh in so sedaj v živahnem klepetu. Pogledam proti vzhodu, kjer sta lepo vidna Škrbina in Tegoška gora, medtem ko je Košutnikov turn viden le v obrisih za meglico.
Daljši odmor je dobrodošel za povratek energije, ki jo bom še potreboval pri sestopu. Čez čas je nahrbtnik na svojem mestu in s palicama v rokah se odpravim navzdol. Z vrha sestopim do sedelca, kjer možic pokaže na začetek stezice, ki vodi na planino in po njej se pričnem spuščati po travnatem pobočju. Na stezici skoraj ni kamenja, suha trava in zemlja dajeta dovolj oprijema čevljem za varen spust. Nižje, skoraj na planini, steza malce zavija in prehaja v redek smrekov gozd in tu so marljive roke naredile še nekaj možicev za lažje sledenje. Kmalu stopim na pašnike, se ozrem in nato zakoraka na bližnjo vzpetino, s katere imam lepši razgled na greben Košute.
Po pašnikih se vije cesta in sliši se ropot delovnih strojev. Z griča sestopim do stezice, ki še preči pobočje pašnikov in po njej dosežem bajte na planini Šije. Grem mimo doma tabornikov, ki je odprt in ima nekaj obiskovalcev, in se spustim na cesto, ki kmalu preide v kolovoz in me popelje mimo majhnih bajt iz kamenja in ograjenega studenca, ki pridno namaka zemljino. Kolovoz zapustim pri oznaki za Kofce. Stopim na stezico, ki se rahlo vzpenja mimo zajetja vode, ki polni kadi za napajanje živine. Po nekaj minutah hoje dosežem pašnike na Kofcah, ki tokrat nudi pogled na greben Košute.
Od doma slišim klepet velikega števila obiskovalcev. Očitno dom poleg lepega razgleda nudi tako pijačo kot dobro hrano in ker je lahko dosegljiv, je tudi dobro obiskan. Počasnega koraka grem preko travnika v gozd in na strm kolovoz, po katerem pa se še vedno vzpenja kar množica obiskovalcev. Šele nižje naval popusti in le še nekaj pohodnikov se vzpenja, ko preko številnih korenin in peščenih poti stopim na obrobje gozda pri žagi.
Počasi zaključujem turo. Stopim mimo kmetije, kjer se pasejo ovce, na cesto in kar po njej naredim dober kilometer do avta. Parkirišče ni polno zasedeno in ko odpeljem vidim, da so številni avtomobili parkirani ob cesti do prvih hiš v vasi misleč, da cesta do parkirišča ni prevozna. Veselega srca ob poslušanju glasbe nadaljujem popoldansko vožnjo proti domu ...