Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jesenski vzpon na Mont Blanc

Kibubazin - Hribolazka Saša: Velikokrat opišem kakšno svojo turo ravno zaradi tega, da ljudje vidijo, da ni vedno vse popolno.

V hribih lahko pričakuješ marsikaj, predvsem pri daljših turah. Ravno to pa te spremeni, krepi, naredi močnejšega.

Letos sem se kar nekajkrat dogovarjala za vzpon na Mont Blanc, vendar je vedno prišlo nekaj vmes. Pa sem si mislila … bo pa drugo leto. Ampak me je presenetilo … 7. avgusta 2018 je bil spet govor o odhodu. Greš? Hm … Ni malo pozno konec septembra tako daleč? … Pa ja, GREM! Koča Gouter pod Mont Blancom je ena izmed zelo zasedenih, zato smo jo rezervirali več kot mesec dni pred odhodom in čakali. Čakali na 24. september, čakali na razmere, na vreme. Teden dni pred tem pri nas sneži, štiri dni pred odhodom kaže vreme nad 4000 m -27 °C. Marsikaj se ti takrat plete po glavi, prva misel je, m****, bo mrzlo, kaj to pomeni za nas, za naš odhod, verjetno nič dobrega. Vseeno za vikend dorečemo končno odločitev, da gremo v ponedeljek zjutraj proti Chamonixu.

Popoldne po približno osmih urah vožnje prispemo v kraj Les Houches, kjer smo bili nastanjeni. Večer je ob igranju kart in peki palačink kar prehitro minil. Zvonila je ura in čas je bil za odhod. Ko sem doma stehtala nahrbtnik, je imel z vso opremo, hrano in pijačo 16 kilogramov. Plan je bil, da se v torek, 25. septembra, ob 8.20 odpravimo do Rue du Mont Lachat, kjer je izhodišče za tramvaj. Ta super zadeva bi nam olajšala pot, saj nas bi za dobrih 37,5 € pripeljala na višino 2380 m.

No, ta super zadeva in naš plan sta se hitro spremenila, saj smo ob prihodu na postajo dobili od Francoza besedo close. To je vse, kar mi je znal povedati, ob tem pa je krilil z rokami in kazal X. Jaz gledam njega, on gleda mene … Iskreno mi ni bilo sploh jasno, kaj se dogaja. Zakaj close? Pomislila sem, da imajo praznik. Ko "veselo" novico sporočim še preostalim sedmim članom odprave, se mi vsi začnejo smejati, češ naj se ne zafrkavam. Hitro smo prišli do tega, da to na žalost ni hec, saj je tramvaj vozil samo do 16. septembra, saj gre sezona h koncu. Suupeeer … Kaj pa sedaj?

Nobene panike, vsi nasmejani, polni energije, ki je kar pokala po šivih in čakala, da se končno premakne v naše noge. Zapeljali smo se do najbližjega izhodišča Bionnassay na višini 1400 m, kjer smo pustili kombi. Tako se je naša dolga pot končno začela. Po dobro označenih poteh smo jo mahnili proti koči Gouter. Mimo ledenika do ozebnika Grand Couloir, kjer se je naša pot skoraj končala. Zakaj, si lahko ogledate na videu, ki so ga posneli leta 2015.

Ko se predstava iz filma odvije v realnosti, dobesedno misliš, da sanjaš. Zaradi pretiranega segrevanja ozračja, močnega sonca in taljenja ledu kamenje na tem delu ves čas leti po pobočju, ki ga moraš prečkati. No, dokler ni namesto kamenja mimo nas priletela ogromna skala. Mislim, da smo imeli vsi 200 pulza, šibila so se nam kolena, roke. Deset minut smo samo stali in gledali, kaj bo še priletelo, se obrnemo, gremo nazaj? A si jo videl, to je noro, meni je skoraj srce obstalo … meni ni obstalo, meni je skoraj ven padlo itd. itd. To so bile naše besede. Ko smo se končno spravili k sebi, smo pot nadaljevali po ferati, kjer ni bilo posebnosti. Po osmih urah smo dosegli kočo Gouter. Sončni zahod na 3800 metrih je pregnal strah, ki je še ostal, in nam dal novih moči za nočni vzpon na vrh Mont Blanca.

Če si član PZS, te spanje v koči pride 55 €, 40 € plačaš pri spletni rezervaciji, preostalih 15 € v koči. Po večerji iz nahrbtnika smo se kaj hitro odpravili v horizontalo. V koči sem si kupila še dodatna dva litra vode (liter stane 7 €), saj sem imela ves čas v glavi, da je zaradi višine potrebno veliko piti. V povprečju je moj srčni utrip nekje 45/min, med spanjem pa mi je narasel na preko 90/min in sem se zaradi tega zbudila. Evforija je enostavno prevelika, da bi bilo spanje kvalitetno.

Ob dveh je zvonila budilka, ob 3.20 pa je bil čas za odhod proti vrhu. Temperatura je bila kot nalašč za hojo, okrog -10 oz. -15 °C, zato se nismo pretirano oblekli. Nadeli smo si lučke in zadnji del poti do našega cilja se je začel. Bili smo v navezi po štirje.

Kaj vse se ti plete med samo hojo, je težko opisati. Zelo pomembna je tako fizična kot psihična priprava. Veliko k vzponu pripomore tudi lepo vreme, ki smo ga na srečo imeli, saj v megli niti ne veš, kje hodiš, kam hodiš, kako daleč je še. Še dobro, da nam danes vse to lahko pokaže ura. Boriš se sam s sabo, vsak korak je bližje cilju, vendar so koraki polžji, enostavno ti višina ne pusti hitreje. Na čase misliš, da ne bo konca oz. da si že na koncu, na koncu moči, takrat pomisliš, kaj mi je tega treba? Rahel glavobol in veter dodatno pripomoreta k počasnejšemu vzponu, začne te zebsti. Zelo pomembna je glava, glava, ki mora biti brez skrbi, močna, da ne odnehaš, da vztrajaš, ker veš, da zmoreš. Takrat se ti zdi, da še sonce zate močneje sveti in ti vrača energijo, razgledi pa te popeljejo v neko svojo sceno. Zaveš se, kako srečen si, srečen, da lahko preprosto hodiš, da si v objemu gora, obdan z ljudmi, ki verjetno podobno razmišljajo kot ti, saj drugače ne bi bili na tej poti skupaj. Tukaj se čas res ustavi. Ja, je težko, priznam, da je na trenutke zelo težko, vendar na koncu, na koncu vsega je vse poplačano. Kdor ne uživa v tem, nas verjetno nikoli ne bo zares razumel. Največkrat poslušaš vse mogoče stvari - kaj ti je treba tega, izzivaš usodo, zakaj takšen napor, tako daleč, ob slabem vremenu pa še to … kaj si kaj danes sploh videla!? Oh, kako rada poslušam te besede - NOT! Ljudje … Sonce vedno sveti! … Mogoče ne ravno tam, kjer smo mi, vendar sveti. Na nas pa je, ali ga bomo kljub slabemu vremenu, trenutku videli ali ne.

Naša pot se ne konča na vrhu, do katerega smo rabili pet ur, ampak ko prispeš v dolino. Še po dodatnih sedmih urah hoje, skupno prehojenih 31 km. Takrat se lahko ozreš nazaj in rečeš hvala, hvala, Mont Blanc oz. Bela gora po slovensko, da si nas sprejela.

Ker smo se izognili plačilu tramvaja, sem morala svoj davek plačati pač nekje drugje. Na žalost ali na srečo samo na nohtih. Večina nas je zaradi dolge poti navzdol, na kateri smo preklinjali vozni red tramvaja, dobila "modro pedikuro". No, jaz pa bom vsaj malo prihranila pri laku, saj sem bila tri dni po turi zaradi predolge hoje navzdol v zimskih gojzarjih primorana odstraniti kakšen noht na nogi. Ali boli? ... Ker vem, kaj sem dosegla oz. zaradi česa je plačilo, je bolečina toliko manjša … in ja, BILO JE VREDNO!

Prispevek je nastal v okviru razpisa na temo IZ DOMAČIH IN TUJIH HRIBOV. Dogodki in doživljanja, opisani v njem, odražajo stališča pisca in ne nujno tudi Kibube d. o. o.

  25.10.2018
G-L:  "Kibubazin" 


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti