Večer, priloga POČITNICE - Barbara Gavez Volčjak: Kamnik je nekoč z zdraviliščem konkuriral celo Opatiji na Bledu, danes oživljajo tradicijo
Stranske poti so zapeljivejše od glavnih, so že pred mnogo leti ugotovili v Slovenski turistični organizaciji. Slogan se v glavnem navezuje na to, da lahko onkraj avtocest najdemo zanimivosti in točke, mimo katerih vse prevečkrat hitimo, pa so še kako vredne obiska in ogleda. Podobno bi lahko rekli za mesta in kraje, ki morda ne ležijo ob glavnih prometnicah, se pa njihovi prebivalci zato toliko bolj trudijo pritegniti obiskovalce z raznoliko ponudbo in zanimivimi zgodbami. Pred kratkim smo jih obiskali tudi slovenski turistični novinarji, ki poklicno in zasebno radovednost izkoriščamo za kar najboljše obveščanje svojih bralcev.
Eno takih živahnih manjših mest je Kamnik, ugnezden na koncu Tuhinjske doline (ali pa začetku, odvisno pač, ali prihajate iz kranjskega ali iz štajerskega konca). Že samo srednjeveško mesto postavlja na ogled številne znamenitosti, kijih najbolj profesionalno predstavijo lokalni turistični vodiči. Lepo urejena je denimo stara ulica Šutna v središču mesta, nad njim se dviga Mali grad, odprte so številne galerije, povzpeti pa seje mogoče tudi do ostankov Starega gradu nad mestom in si privoščiti kavo na razgledni terasi.
V NAROČJU ALP
Ljubitelji pohodništva sicer Kamnik najbolje poznajo kot izhodišče za ture v Kamniško-Savinjske Alpe ali na Veliko planino. Kdor ni navdušen za daljše pohode, pa se lahko skozi Kamnik poda do bližjih izletniških točk v Kamniški Bistrici. Alpska dolina, poimenovana po istoimenski reki in obkrožena s Krvavcem, Grintovcem, Skuto, Tursko goro in drugimi bolj ali manj dostopnimi vršaci, skriva nekaj biserov, manj znanih širši javnosti. Domačini jih sicer dobro poznajo, množični turizem pa jih iz teh in onih razlogov do sedaj še ni dosegel. Kar je po svoje tudi sreča, saj so nekateri med njimi idealni za kontemplacijo in pobeg iz stresnega vsakdana. Druge pa spremljajo zgodbe, ki odstirajo pogled v preteklost in usodo ne le Kamniške Bistrice, temveč posredno vsega slovenskega ozemlja.
Desno od ceste, če se peljete iz Kamnika, priteče s pobočja slap Orglice. Voda v njem pada vzdolž položne skalne razpoke, ki se zajeda v bližnjo skalnato steno. Možno je, daje nekdaj tekla prav po tej zajedi. Vrhnji del slapa pada v skalno razpoko, ki od spodaj ni vidna. Glavni del, dobro viden že s poti, polni glavni tolmun pod slapom, obdan z mogočnimi skalnimi bloki. V celoti je slap visok dobrih 40 metrov, prav do tolmuna pa je mogoče priti le, kadar voda ni previsoka. Kamničani ga najraje obiščejo v vročih poletnih dneh, saj gozdni hlad ponuja dobrodošlo osvežitev.
Malo naprej od slapa je na levi strani majhno parkirišče, s katerega je dostop do soteske Predaselj. Toda tik ob parkirišču nas vodička Andreja Čoki opozori na še eno zanimivost. V 16. stoletju, natančneje leta 1564, je Kamnik namreč obiskal habsburški nadvojvoda Karel II., deželni knez notranje Avstrije, kije obsegala Štajersko, Kranjsko, Koroško, Goriško in Trst, To je bil sicer isti "firšt", kije pozneje v naših krajih dovolil protestantsko vero, a za Kamnik je morda pomembnejša njegova oprijemljiva zapuščina. Na mestu, kjer je med lovom obedoval, stoji replika kamnite plošče na podstavku, imenovana Firštova miza. Na visoki obisk spominja vklesan napis, zgodbo o Karlu pa dobro poznajo in še bolje povejo tudi člani Turističnega društva Kamniška Bistrica. Nam jo je povedala kar predsednica društva Maja Žagar. Ob kozarčku žganja ruševca, ki ga domačini pripravljajo iz storžkov istoimenskega bora, je pripovedovala o knezovem lovu pa tudi o divjačinski enolončnici, ki sojo po uglednem gostu poimenovali firštov golaž in danes ne manjka v nobeni dobri lokalni gostilni.
MIMO SOTESKE DO IZVIRA
Podamo se torej proti soteski Predaselj, kjer je struga Kamniške Bistrice najožja, na nekaterih delih široka zgolj meter. V globini 35 metrov se kristalno čista voda peni čez skale, kijih je nanosila v dolgih stoletjih. Prav taki balvani, ogromne odlomljene skalne gmote, stojijo tudi sredi zelenkastega tolmuna v enem od treh izvirov Kamniške Bistrice. Vanj voda priteče iz skal, se v umetnem tolmunu nekoliko umiri in nato nadaljuje svojo pot čez že zdavnaj zglajen zid. Mir in tišino (seveda ob obveznem šumenju) ob tolmunu pa lahko za umiritev izkoristijo tudi obiskovalci, kijih pot pripelje mimo.
Od tukaj gre pot naprej samo še navzgor, zato se vrnemo in se ustavimo še pri lovskem dvorcu kralja Aleksandra, ki gaje leta 1932 zasnoval Jože Plečnik, Mojster je naročeni objekt (ki so ga s pridom uporabljali tudi kasnejši veljaki, s Titom na čelu) zasnoval tako, da bi se čim bolj zlil z naravnim okoljem. Na zunaj skromna kvadrasta stavba v kamnu in lesu zato bojda skriva bogato notranjost, ki paježal ni mogoče občudovati. Vsakokratni (zasebni) lastniki jo uporabljajo za reprezentančne namene, vendar ni videti, da bi bili tovrstni dogodki pogosti. V gozdu okoli dvorca so v spominskem parku postavljene spominske plošče za vse ponesrečence v Kamniško-Savinjskih Alpah, svojo ploščo pa ima tukaj tudi alpinist Tomaž Humar. Park je nastal v 70. letih prejšnjega stoletja na pobudo Planinskega društva Kamnik.
VSE SE ZAČNE Z VODO
Ljubitelji narave, ki najdejo pot do Kamnika, pa lahko poleg športnih aktivnosti tudi drugače poskrbijo za svoje zdravje in sprostitev, V Tunjicah deluje naravni zdravilni gaj oziroma Holistični center zdravja, kjer je lastnik Drago Vrhovnik pred dvajsetimi leti odkril izvir tako imenovane žive vode, bogate z minerali. Z raziskavami uglednih tujih znanstvenikov je bilo odkritih več energijskih centrov, vsak od njih pa učinkuje na določen sistem v telesu.
Voda je tudi osnova celotne dejavnosti Term Snovik, kjer so pravzaprav med začetniki turistične ponudbe v Tuhinjski dolini. Rdeča nit razvajanja gostov je pri njih knajpanje, ampak v tisti primarni obliki, ki vključuje pet dejavnikov. Ti so voda, gibanje, prehrana, zelišča in zdrav življenjski slog. Poleg bazenov s termalno vodo in masažnimi šobami so gostom na voljo med drugim tri različno dolge tako imenovane bosonoge poti in fitnes na prostem.
Voda pa obdaja tudi Slovenia Eko Resort na obrobju Kamnika, kije v zadnjih dveh letih zrasel na opuščeni kmetiji tik ob Kamniški Bistrici. V lično opremljenih lesenih hiškah je v kuhinjski niši poleg hladilnika tudi pomivalni stroj, ni pa televizorja in radia. Lastnik Matjaž Zorman namreč (ob vsem bivanjskem udobju) obiskovalcem ponuja doživetje pristnega stika z naravo, oddih od stresnega vsakdanjika, obenem pa so gostom na voljo vse informacije o preostali turistični ponudbi Kamnika z okolico in cele Tuhinjske doline. Skupaj z zavodom za kulturo, turizem in šport Kamnik so tamkajšnji turistični delavci namreč ugotovili, daje njihova prednost v povezovanju in izmenjavi informacij, saj le tako gostje doživijo več in ostanejo dlje. To pa je navsezadnje cilj vsakega turističnega delavca.
Barbara Gavez Volčjak