AŠ Tržič 2018/19 - prečenje Begunjščice
Jutranji zbor na platoju pred hotelom na Ljubelju je pokazal, da se nas ni ravno veliko tečajnikov opogumilo in prišlo na preizkusno turo.
Slika je bila torej taka - 4 tečajniki in 9 ostalih članov AO Tržič (Slavc Rožič, Barbara Medved, Jernej Kuhar, Milan Meglič, Benjamin Vidmar, Metod Gradišar, Miha Zupan, Miha Hauptman, Aljaž Česen). "Pri takem številu nam tečajnikom res ne more biti nič hudega," sem si mislila takoj na začetku. In res je bilo tako, za našo varnost so odlično skrbeli celo pot.
Začeli smo za hotelom, a ker je pot takoj zelo strma, je tečajnik Anglež ugotovil, da ne bo zmogel. Bolela so ga kolena, zato ga je Slavko Rožič pospremil nazaj do izhodišča in nas kasneje ujel. Po strmem gozdu, kjer smo večkrat bili bitko z ruševjem, smo se povzpeli do manjšega sedla, ujeli gamsjo stečino in po njej prečili do plazu svete Ane. Kot se za slovenske hribe "spodobi" je bil teren ugledno krušljiv. Povedano drugače - prava podrtija. Tudi izpostavljenih delov ni manjkalo, zato so nas inštruktorji na najbolj "kritičnih" mestih navezali. Vmes so skozi samotno skalovje, kjer so le gamsi in AO Tržič, odjeknili melodični zvoki zabijanja klina - po vrvi smo se namreč v filmskem slogu spustili čez manjši skok. Po prehodu, ki smo ga našli sami in so zato na nas ponosni celo gamsi - smo priplezali na vrh Begunjske Vrtače.
Romantični razgledi so nas prepričali, da smo se za nekaj časa predali jesenskemu sončnemu vzdušju in se odpočili. Sledilo je še lahkotno pohajkovanje po slikovitem grebenu na Veliki vrh Begunjščice. Tudi na vrhu smo malo zajeli sapo. Pa ne zato, ker bi bili utrujeni, da ne bo pomote. V trans so nas ponovno spravili pogledi na naše prekrasne vršace.
Za konec je sledilo tekmovanje v smuku. Besno smo se pognali po Smokuškem plazu navzdol. Mislim, da je bolj kot želja po zmagi igrala vlogo huda žeja. Kot bi mignil smo bili na markirani poti na Zelenico in nato še hitreje pred kočo na Zelenici. Ni skrivnost, da se je po tako izjemni turi hladno pivo več kot prileglo.
Da se zgodba ne bi dolgočasno zaključila, smo jo Slavko, Beno in jaz še malce začinili. Ocenili smo, da je tura vsebovala premalo plazalskih detajlov, zato smo se zagnali še v Spodnji Plot. Slavko in Beno po desni, težji, strani jaz po levi, lažji poti.
In kakšen je splošni vtis? Zelo sem uživala, super organizirana in vodena tura! Fantje so poskrbeli za našo varnost, tako da se na poti niti enkrat nisem počutila nelagodno. Vse pohvale!
Konec? Kot se za gorske zgodbe spodobi - analiza v dolini. Upam, da kmalu ponovimo.
Zapisala: Maja Korošec