NeDelo - Grega Kališnik: ... jaz pa fuč!

Golobja jama, jaz pa fuč! Dve uri, dvesto metrov daleč, 70 metrov globoko v labirintih Krimščka nad Borovnico. Še zdaleč nismo bili prvi v Golobji jami, vsaj eden iz pogumne četverice pa stodstotno zadnjič. Zasvinjan do vratu, prepoten, do kolen premočen.

V Sloveniji je registriranih 12.800 podzemnih jam, »samo lani smo mi registrirali 26 novih«, pove 47-letni Peter Svete, predsednik Jamarskega kluba Borovnica. Pri nas je okoli 800 jamarjev, borovniških približno osemdesetina, klubov, društev približno štirideset.

Zelo aktivni so bili Borovničani lani, največji dosežek je bil v breznu Hudi Vršič na Rombonskih podih, v jami so po 15 letih raziskovanja prišli čez magično točko tisoč metrov. Druga globoka jama na Kaninu, v kateri so pri raziskavah pomagali kolegom iz Ajdovščine, je Huevos – Macola. Tudi to brezno so lani raziskali čez globino 1000 metrov.

Jamarstvo v visokogorju je sila naporno, »jamar lahko nese sto metrov vrvi plus vso opremo, za 1000 metrov globine potrebujemo tri kilometre vrvi«. To so projekti, veliko ljudi. Do dna megajame se spuščajo tri, štiri dni, tam spijo, v šotorih.

Piš

Kako sploh človek ve, kje mora iskati novo jamo? Dva načina sta, eden zavezan zimskemu času, ko je sneg, iz jame toplo piha in pod snegom vidiš listje, tam se obeta luknja. Drugo je »iskanje z računalnikom. Pred štirimi leti so Slovenijo posneli z laserjem, naredili topografsko karto, relief, natančen na 30 centimetrov, vidiš vsako skalo, brezno.« Brskaš po računalniku, potencialno luknjo si naložiš na pametni telefon in preveriš na terenu, poslušam.

Uradno partizani, v resnici zaporniki, izpuščeni ob razpadu najstarejše Jugoslavije, so se izživljali nad domačini in jih spravili na oni, spodnji svet.

Še Krimsko jamo omeni Svete, ta ni znana ne po globini ne po lepoti, »znana pa je že dolgo, le govorilo se ni o njej, bila je polna materiala, vmes pa kosti 32 ljudi, trupel, tudi čisto majčkenih«. Uradno partizani, v resnici zaporniki, spuščeni ob razpadu najstarejše Jugoslavije, so se izživljali nad domačini in jih spravili na oni, spodnji svet.

Za mizo je z nama še 13-letni sin Erazem Svete, pa prijatelj Primož Pečlin, pozneje se pridružita še jamarska, no, ekstremista, poznavalca, raziskovalca Ana Makovec in Aleš Štrukelj.

In vrejo misli na površje, kako so vsi hribi že odkriti, jame nikakor, »čar jame je raziskovanje novega, občutek, da si nekje prvi, v Sloveniji je to še edini neodkriti svet«. In ja, hribe vidiš, jamo moraš odkriti. Obe skrajni točki pa osvojiti. Jame so pri nas začeli odkrivati že zelo zgodaj, v 18. stoletju, torej v tem ni zaostanka za hribolazništvom.

12.800
podzemnih jam beležimo na Slovenskem

Jamo lahko obiskuješ turistično, jo raziskuješ, strastniško, lahko jo le fotografiraš, našteva Štrukelj. Jama je lahko zahtevna, tudi če ni globoka, denimo vodoravna. Jamarstvo je manj nevarno od alpinizma, se pa tudi spodaj pozna vreme, včasih po jamarju tečejo slapovi, jamo lahko hitro zalije, iz nje težko na pomoč pokličeš. Mislim, po telefonu. V jamo ne gre veliko ljudi nepripravljenih, na pamet. No, tudi tu so izjeme, bomo še videli.

Na borovniškem so večinoma brezna, takšna pa ni Golobja jama, odkrita, izmerjena, raziskana leta 1968. Do leta 1982 so bili Borovničani pridruženi ljubljanskemu društvu Železničar, potem so se osamosvojili. Golobja jama je tamkaj najbolj znana, najbolj zasigana, najlepša, na koncu je jezero, sifon, globoka je 67 metrov, dolga 204.

Kdor je le v hribe hodil, od lukenj pa bil v Postojnski, Križni in v mladosti v neki kretski špilji, kjer naj bi bil Zevs ali kdo že na svet privekal, si težko predstavlja, o čem teče beseda, ko se poglabljamo med kapniki in drugimi podzemnimi krasotami in izzivi. Za omiznim počivališčem, ko mi je srčni utrip počasi padal na normalo in je dih spet k sebi prihajal, kajti pred tem ...

Izloček

Če hočeš v hribe, moraš gor, če hočeš v podzemno jamo, pa dol, pomisli običajnik. Pa ni tako. S Petrom, Erazmom, Primožem se dobimo v Borovnici, z avtom zapeljemo nekolikanj navkreber in parkiramo tik gozda. Ja, v Golobjo gremo, krasotico.

Po telefonu mi je bilo namignjeno, kako približno naj bom opremljen. Planinske čevlje sem imel svoje, v jamo greš lahko tudi v gumijastih škornjih, čelada s svetilko mi je bila obljubljena, tudi delavske rokavice, pa kombinezon. Ampak štartal sem minimalno otovorjen. Pač navkreber, hudo vroče je bilo na zadnji ponedeljek. V spodbudo prihajajočega podviga je Erazem takoj našel potrdilo, da tam naokoli veselo hlačajo. Ja, čudovit primerek medvedjega izločka.

Šlo je hudo navkreber. Pot naj ne bi bila zahtevna, pač lepa. Po par minutah je vsaj od mene drlo, malo je šlo pošev, več odlomkov pa je bilo grdo pokonci postavljenih. Na enem od dreves je Peter pred leti zacahnal odcep, razcep, križec je vrezal v debelce, križec pa je križ postal, debelce deblo. In čeravno je bil že velikokrat gori, je bilo sem ter tja treba pretehtati, kje je prava pot.

Predvidena je bila ura hoje, bili smo predvidljivi. In se ustavili ob vstopu v – medvedji brlog. Nad njim Erazem dvigne kolos, zajeten kapnik, ki ga je v jamski golobički nekdo sesul, za nošnjo v dolino pa je bil očitno pretežak. Se bo komu na glavo zvalil. Vandali.

Vstop v brlog je vstop v jamo. Takoj po odprtini je predsoba, kjer se naštimamo. Kombinezon mi je po dolžini prav, čez rit pa bi bil primeren za tandem, za vsaj dve moji škofiji. Spodaj sem imel tanke planinske hlače, pa švic majico in softšel. So rekli, da preveč, ampak sem trmaril.

Saj za Krim ste že slišali, mali Krim bi bil Krimček, hrib, kjer smo se namenili proti središču Zemlje, pa je Krimšček. Štrik smo imeli, zato me spusta ni bilo strah, najbolj sem se bal, kako se bomo po strmalih vrnili v dolino. Ampak ta strah je bil neupravičen, kot rahla vehemenca pred začetkom spuščanja.

Peter je vrv fiksiral, zanjo se je bilo treba prijeti, preprijemati in – navzdol. Po nekaj sekundah mi je bilo jasno, na vrv nisem bil pripet, da je spuščanje odvisno od moči v rokah, ki držijo štrik. Na svoje nožice se nikdar nisem mogel pretirano zanesti. Šlo je po pol metra, me zanašalo levo, desno, predvsem pa so bila tla in vse, česar si se oprijel, spolzka, vlažna, mokra, drekava. Po nekaj deset najlažjih metrih, pred časom so jim osnovnošolci brez vrvi mero vzeli, pride domnevno najtežji del. Zbasati se je treba skozi preduh, odprtino, nato prečnica ...

Slabo mi je postajalo, po desetih minutah, pred nami pa še skoraj dve uri raziskovanja. Da skrajšam, do dvesto in še nekaj metrov dolžine in malone 70 globine – trpel sem kot judež, drselo mi je, podplati in rokavice, prsti so me boleli, vse sem jasno nakazoval z javkanjem, ker, to mi je pa bilo rečeno, pasti ne smeš. Ne pa, ker bi se umazal.

Prečnice, nekajmetrski spusti, oprijemanje kapnikov, kar ni najlepše, a »bolje, da se primeš za kapnik, kot da odletiš«, v določeni jami gredo raziskovalci vsakokrat po približno isti poti, ponekod namestijo usmerjevalne trakove. Da čim manj posegajo v nedotaknjenost. Če bi šli za menoj forenziki, bi v Golobji jami našli komaj verjetno število mojih orokavičenih odtisov.

Prislovično moraste so sanje, ko se znajdeš v cevi, rovu, zagozden. Tudi v Golobji je šlo večkrat na tesno, celo okostnjaškemu, kakršnem sem. V tej jami ne bi mogli snemati The Biggest Loser, prvič, ker kandidati ne bi zmogli niti do vstopa, kaj šele, da bi se vanjo zbasali.

Dokolensko

Popolnoma nov klubski kombinezon sem imel od gležnjev do vratu zasvinjan, čelada mi je plesala po betici, rutka mi lezla na oči, ja, trpel sem. Ampak prišli smo do konca. Srečnega? Jezera, ki sem ga poprej na fotografijah občudoval, pa nikjer. Trojec krene nekoliko levo, jaz naredim korak naravnost, po ravnem, ko stopim – v vodo, jezero, do kolen. Nevidno. Malo mi bo čmokalo, slišim, pa da sploh nisem prvi, ki je zakoračil v komaj vidno gladino. Poudaril bi, da so mokre noge, poleg mokre frizure, nekaj najhujšega, kar se mi lahko zgodi. Moker, sredi zemeljske krogle, groza, angina prihaja. Ampak navzgor je lažje kot navzdol, se tolažimo.

Japajade. Moja energijska baterija je jenjala dajati moč, iz metra v meter sem bil šibkejši. In, po pravici, posračkan. V enem detajlov, na popolnoma mokri platki, mi je zdrsnilo meter, dva, joj, kako je komolec zabolel. Vse večkrat sem segel po ročici predsednika kluba, ki me je vlekla navzgor. Erazem pa je ves čas žvižgal, že navzdol, kaj šele navzgor. Obvlada, uživa. V jamo je šel zlahka že pri devetih, mi je Peter ponazoril, ko sem ga spraševal, kako zahtevno je v Golobji.

Nekako me privlečejo, kakšen gib tudi sam opravim, do najtežjega dela. Ni šlo. Bil sem crknjen, vedel sem, da mi niti Elon Musk ne more pomagati. »O, sveti Peter, kaj pa zdaj?« Odgovora ni bilo, bil pa je Peter Svete. Primož se je podstavil pod mojo nogo, Peter mi je spustil vrvno zanko in nekako sem se prikobalil v lažji svet.

Vedel sem, da mi niti Elon Musk ne more pomagati. O, sveti Peter, kaj pa zdaj? Odgovora ni bilo, bil pa je Peter Svete.

In potem glasovi ... Je mogoče, da me bodo visoko v Krimščku okradli, ob vhodu sem poleg nekaj oblačil pustil tudi denarnico. Ne, do nas sta se spustila mlada, no, jamarja, za vsega vajenega Petra veliko presenečenje, unikum. Imela sta vrv, ampak bila sta v kratkih hlačah, eden s čelado, drugi ne, eden v vojaških škornjih, drugi supergah. Svete ju je malo preizprašal, zaskrbelo ga je zanju.

Mene pa, kako se bom povzpel po najlažjem terenu do svetlobe, do življenja. Komaj pomnim, kako je šlo. Histerično. Stopim na svetlo, nogavice, čevlji mokri, kombinezon, hlače, spodnje gate, švic majica, softšel, z eno, dvema besedama – za ožet. Pa z vajser rizejem za oprat.

Seveda s seboj niti pijače nisem imel, imel je Peter dovolj vode in štrudelj smo prigriznili. Spust po gozdnih stezicah pa je bil zame v primeri z jamarjenjem balzamičen. Vtis vragolij v teminah Golobje jame je bil tako močan, da mi je bilo popolnoma vseeno, če bi mi pot medo prekrižal. Pa ne, ker sem tako smrdel. Ampak ker mi hujšega, kot sem doživel, ne more biti. Če malo pretiravam.

Ko sem se odpravljal na službeno pot, nisem vedel, kaj me čaka. Čakalo me je presenečenje. Naslednjič presenečenja ne bo, ker ne bo jame. Vsaj zame ne. Pred trojico, ki je imela za seboj zasnutek reševalne akcije, me je bilo, po pravici, sram. Ampak oni so me pa hvalili. Prijazni fantje, ni kaj. In zanimive strasti se jim pretakajo po žilah.

Ko sem se po temi (na zemeljskem površju) vozil proti Ljubljani, je bilo vozišče sem ter tja zelo načeto. Pa sem si, kot v otroštvu, zabrundal: Sama jama guma fuč. Golobja jama, jaz pa fuč.