Silvo Baznik: Vreme kroji naše odločitve glede gorskih sprehodov.
Šele pred jutranjo zoro pade odločitev o današnji planinski turi in ob šesti uri se pridružim hčeri, ki pelje na izhodišče današnje planinske ture. Tokrat glede na vremensko napoved ne ustavi na Kranjskem raku temveč šele na praznem parkirišču na Rakovih ravneh, ki je izhodišče današnjega sprehoda.
Oprtava nahrbtnika in pričneva hojo. Povzpneva se na pobočje Sončne griče, kjer za trenutek sonce obsije bajte, a se že naslednji trenutek skrije za oblaki meglice. Stopiva v gozd in se vzpneva že dobro ogreta do kolovoza in po njem na Gojško planino, ki sameva v jutranjih urah, le govedo se pase na rosnih travnikih. Oblaki meglice se valijo po nebu in zastirajo jasne poglede na Rogatec, ki se pne tam preko doline Podvolovljeka. Tudi nad nama ni nič bolje in tako stopiva na pobočje Bukovca in tik pod vrhom uzreva vrhove gora, pod katerimi se bohoti megla.
Hitro fotografiram, a že čez nekaj minut se pas megle prične dvigovati in vrhovi izgenevajo drug za drugim najinim pogledom. Z vrha sestopiva po mokrih travah do poti in po njej na drugo stran proti Velikemu stanu, kjer se pase govedo. Stopava po Veliki planini mimo bajt in po makadamu po valovitem terenu mimo vrtač pod Gradiščem do Zelenega robu.
Na poti ne srečava nikogar. Gostišče je še zaprto. Okoli postopa govedo in naju opazuje, ko motiva njihov jutranji mir. Zapustiva cesto in po pobočju ob sedežnici se povzpneva na Gradišče. Stopiva na vrh ob zgornji postaji sedežnice in ker megla še vedno zastira gore, greva še na drugi vrh, kjer stoji roža gora, ki kaže smeri na vrhove okoliških gora.
Za trenutek vidiva nekaj vrhov, nato pa ponovno izginejo za meglico. Po okrepčilu zapustiva najvišjo točko Velike planine in stopiva proti Velikemu stanu ter se povzpneva do kapelice Marije Snežne in majhnega jezerca pod njo. Sem ter tja posveti sonce, barve planine zažarijo in nato obledijo, ko prevladajo oblaki.
Prijetno in lepo je na planini, ki jo počasi zapuščava, ko se vračava na Bukovec, kjer ponovno prestopiva žičnato ograjo in sedaj sedeva na klopci ter narediva zadnji daljši odmor na najini poti.Ker nič ne kaže na kakšno razjasnitev, oprtava nahrbtnika in počasi sestopiva z vrha na Gojško planino s pogledom na obrobje Male planine, Pod nama je večja skupina pohodnikov, ki se ji izogneva s spustom direktno do gozda ob zajetju vode, kjer srečava pohodnike, ki se šele vzpenjajo, medtem ko midva zapuščava pobočja planine. Skozi gozd se vrneva na Sončna griča in že sva na cesti.
Še nekaj hoje in sva pri najinem prevoznem sredstvu, kjer se planinska pot konča. Velika planina se ni izneverila in delček njenih lepot sva užila v nekajurnem sprehodu. Še pogled v višave, ki so prekrite z oblaki in čas je za odhod po ovinkasti makadamski cesti na Kranjski rak in naprej proti beli Ljubljani.