Janez Pikon 06.09.2018 05:29 2440 0

Bari

Janez Pikon: Razgledišče nad prepadnim južnim ostenjem Bohinjskega jezera je težje opazni predel Bari, vzhodno ob Pršivcu.

Med planino Zgornji Vogar in Pršivcem bo najlepše jeseni, ko čas zlatih macesnov in dolinskih meglic na celotnem južnem območju pod planino Vodični vrh privablja na razgledna in prepadna ostenja, kot je razgledni vrh Bari (1302 m) nad planino Zgornji Vogar. Imel sem srečo na celotnem grebenu, ko se spodaj nad jezerom pričnejo trgati megle, strmeč opazujem pravcato vrenje v velikem bohinjskem kotlu. Prostrani pogled ima vedno za ospredje kakšen divje razraščeni macesen. Trume teh visokogorskih macesnov se vedno bolj redčijo višje proti zahodu in Pršivcu. Najbolj žilavi pa so se vendarle usidrali tudi med raskave pečine po južnem in prepadnem robu grebena.

Teren je popolnoma zvrtinčen, močno spominja na raznoliko pokrajino Komne. Zadnja oznaka še posebej velja za Pršivčevo kraško podzemlje in skrivnostne poti voda, ki izginejo v razpokah in breznih na celotni planoti. Nižje udarijo na dan z veliko silo, še posebej v neurjih. Kdor je videl slap Govic z izbruhom iz jame ob vznožju južne stene, srhljivega prizora ne bo nikoli več pozabil.

Na razgledno planino Zgornji Vogar, ter mimo potoka in Skoličnika pod planino Hebed in malo daljšem vzponu že dosežem razgledni rob nad divjimi južnimi strminami. Globoko spodaj se sveti gladina Bohinjskega jezera. Panoramski pogled s predela Bari ponudi nov pogled v dolino in jezero, zopet se vrnem v obarvani gozd in nadaljujem mimo predela Vahte. Višje v smeri zahoda, ter južno pod Vrbčevo mlako ob planini Vodični vrh, po gozdu dosežem Voket, ki s svojo ostro, izstopajočo in visoko škrbino zbuja strah, da le-ta ne bo vzdržala dolgo tako pripeta na rob strme in prepadne stene Pršivca nad Ukancem (ljudsko izročilo). Obiskan in samoten vrh nudi prelep pogled proti jugozahodnemu vencu Spodnje Bohinjskih gora in Ukancu, jezero se z gore ne vidi, skriva ga poraščeno pobočje nižjega Barija.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon