Primož Blaha: ... Prokletije, zahodna Srbija in Bosna

Letošnji poletni dopust smo z Marušo in Nežico izkoristili za pohodno-popotovalni skok na jug. V resnici smo se odločili za Črno goro le nekaj dni pred odhodom, saj so bile vremenske napovedi za vse druge možnosti manj obetavne. Na koncu sicer tudi za Črno goro vreme običajno ni sledilo napovedim, a največkrat je bilo lepše od obetov.
Tako smo opravili nekaj lepih tur v pogorju Durmitorja in Prokletij, nekoliko nenadejano pa smo obiskali še kar nekaj zanimivih krajev na poti.

1. dan: Ljubljana – Plužine

Pot do Črne gore je dolga, zato nismo preveč hiteli. Izbrali smo najkrajšo pot, ki ni nujno tudi najhitrejša. Do Sarajeva nič omembe vrednega, naprej je vsaj okolica bolj zanimiva, ko se cesta vije skozi kanjon reke Željeznice in kasneje Bistrice do mesta Foča. Od tam sledi 15 mučnih kilometrov po neverjetno slabi cesti do mejnega prehoda blizu sotočja Tare in Pive, ki se tam združita v Drino.

V Črni gori so ceste evropskega standarda in spet lažje smo napredovali skozi ozek kanjon Pive, mimo ogromnega jezu in globokega jezera v zaledju. Dan smo zaključili v prvem naselju ob jezeru, Plužine. Dobra večerja in vodoravni položaj sta bila zelo dobrodošla.

2. dan: Prutaš – Škrčka jezera – Žabljak

Zjutraj smo se iz meglene doline hitro dvignili po slikovito speljani cesti na širno Pivsko planoto. Cesta je ozka, polna ovinkov in predorov in že sama po sebi zanimiva. S planote smo se približali osrednjemu masivu Durmitorja in parkirali na prvem izhodišču Todorov do (1630 m). Tam nas je takoj ujel nadzornik narodnega parka, da smo kupili 3-dnevno karto (6€), nato pa krenili na pot.

Kljub ne ravno zgodnji uri smo bili dobršen del vzpona še v senci, pot pa se strmo dvigne do grebena in kmalu smo dosegli vrh Prutaša (2393 m). Najvišji vrhovi Durmitorja so tu kot na dlani, pod nogami pa mehka travna obloga, polna gorskega cvetja. Ni slabo za prvi dan!

Seveda se ne bi spodobilo, da bi takoj sestopili, zato smo se usmerili po razglednem grebenu proti jugovzhodu. Na levi nas je spremljal prvak Bobotov kuk, pred nami pa izredno zanimiva gora z zgovornim imenom Šareni pasovi. Tudi vzhodna stena Prutaša, ki je z grebena lepo vidna, je nadvse neobičajna s svojimi navpičnimi skladi.

S sedla Škrčko ždrijelo smo nadaljevali po brezpotju na prvi vršič, da smo si od blizu ogledali Šarene pasove, naprej greben postane zelo zahteven. Nazaj do sedla in po malce razvlečeni, a slikoviti poti v dolino do planinskega doma ob Škrčkih jezerih (1700 m). Dom je sicer oskrbovan, a v resnici je tam le nadzornik parka, ki nam je takoj preveril vstopnice, ni pa imel niti vode, kaj šele česa drugega. Tudi notranjost koče ni bila videti nič kaj mikavna, verjetno bi rajši spal zunaj.

Namenjeni smo bili po nemarkirani poti, ki je vrisana na karti in obkroži Prutaš z druge strani nazaj do izhodišča. Nadzornik nam jo je sicer odsvetoval, a nam vseeno dal napotke. Kot se je izkazalo, je pot precej zaraščena in čez čas smo jo pod steno izgubili v ruševju, poleg tega nismo vedeli kako je naprej. Zato smo se vrnili do koče in zagrizli po direktni poti nazaj na greben tik pod Prutašem. Nesramno strm vzpon nam je bil seveda povsem odveč, toliko bolj, ker so se začeli nabirati črni oblaki. Smo bili pa vsaj hitro na grebenu in po že poznani poti prav tako hitro pri avtu, ki smo ga dosegli tik pred ploho…

Sledila je še vožnja preko Sedla in na drugo stran v Žabljak, ki je bil nabito poln turistov z vseh vetrov. Pred štirimi leti je bilo bistveno manj ljudi, tokrat pa smo komaj dobili apartma v bližnjem kampu. Veliko novih objektov je v gradnji, očitno se turizem pospešeno razvija. Morda še bolj zanimive so številne turistične kmetije v okolici in na malce zapostavljeni Pivski planoti, kjer je v bližini tudi kanjon Sušice. Za naš okus je bilo v Žabljaku že preveč ljudi.

3. dan: Crno jezero – Bobotov kuk

Za ta dan je bila najlepša vremenska napoved, zato smo se namenili na dolgo turo na najvišji vrh Durmitorja, Bobotov kuk (2523 m). Jutro je bilo mrzlo in jasno, ko smo zakorakali proti Crnemu jezeru, v katerem so se ogledovali okoliški vrhovi.

Pot do Bobotovega kuka je od tu precej dolga in se najprej vzpenja skozi gozd do planine na Lokvicah, kjer nam je domačin že zjutraj ponujal pivo. A nas je čakalo še pravo popotovanje preko več razgibanih dolin, ki so nas zaposlovale z vedno novimi razgledi in pisanim cvetjem. Meni je bilo vseeno že kar mučno, takšna tura res ni primerna v poletni vročini. Že med vzponom pa se je na hitro pooblačilo, kar je bilo po svoje prav dobrodošlo.

Ko smo končno dosegli vršno pobočje, smo se pridružili množici obiskovalcev, ki so se vzpenjali s Sedla, od koder je tura precej krajša. Bili smo kar šokirani nad večino, ki so bili verjetno še prejšnji dan na morju, vsaj sodeč po opravi. Vzpon resda ni posebno zahteven, a zgornji del je vendarle strm, skalnat in izpostavljen. To je pač prekletstvo najvišjih.

Razgledi so bili žal že malce zamegljeni, čeprav so zaradi osrednje lege gotovo enkratni. Na povratku smo napravili ovinek in se vzpeli do Ledene pećine. Spust v jamo je malce zoprn, ampak poplačan z ohladitvijo in ledenimi umetninami na dnu. Od jame vodi pot po drugi strani preko razgibanega ter poraščenega kraškega terena in se že nižje v gozdu priključi na tisto do Crnega jezera. Vmes nas je umila zgodnja ploha, pri jezeru pa nas je že pregrevalo sonce, da je bila nujna ohladitev v prijetni vodi in v bližnji restavraciji s pivom.

4. dan: Bandijerna – Plevlja – Tara – Plav

Dopoldan smo izkoristili za še eno krajšo turo, zato smo se zapeljali na Sedlo (1907 m), tako da smo imeli celo pot lepe razglede. Čez strm prag in dalje po udobni poti, ki pa smo jo kmalu zapustili in se usmerili na neoznačeno pot, ki nas je povedla na Trojni prevoj. Od tam ni več daleč po nezahtevnem brezpotju do vrha Bandijerne (2409 m).

Za razliko od prejšnjega dne nismo tu srečali nikogar, vrh pa ponuja enkratne poglede daleč naokoli. Čez čas smo sestopili po isti poti in se spotoma povzpeli še na Uvito gredo (2199 m), na katero je po novem (verjetno od letos) od Sedla in preko celega grebena speljana ferata. Mi sicer nismo vedeli kako je na drugi strani, zato smo se vrnili po isti poti in kmalu smo bili pri avtu.

Strinjali smo se, da je Durmitor vreden obiska: lepe gore, polne zelenja in cvetja, jezera in nenavadne skalne oblike. Le tekoče vode je na površju še manj kot v naših gorah. Po drugi strani pa je osrednji masiv visokih vrhov dokaj majhen in kljub temu, da nam je ostalo še kar nekaj vrhov, so nam bili trije dnevi povsem dovolj.

Od Durmitorja smo se torej poslovili in se zapeljali mimo Žabljaka in navzdol do kanjona reke Tare. Pri znamenitem mostu se je trlo ljudi, mi pa smo se zapeljali preko mostu in napravili ovinek do mesta Pljevlja. Tam smo si privoščili kosilo v parku, si ogledali znano džamijo in samostan nad mestom. V resnici nič kaj posebnega.

Nadaljevali smo z vožnjo ob Tari, nato pa ob reki Lim in skozi Berane, kjer smo se ustavili še ob samostanu Đurđevi stupovi. Naprej se nam je že malce vleklo, preden smo že v mraku končno ugledali Plavsko jezero in se pripeljali v mesto Plav. Čeprav gre za lepo mestece na dobri lokaciji, je prenočišč bolj malo, restavracij pa še manj. Kasneje nam je bilo malce žal, da nismo šli naprej v Gusinje, ki so tudi boljše izhodišče. Je pa zanimivo, da je to območje pretežno muslimansko, čeprav je večina Črnogorcev.

5. dan: Volušnica – Talijanka – Popadija 

Prokletije so zelo divje pogorje na meji Črne gore z Albanijo in Kosovom in čeprav sodijo v širše Dinarsko gorstvo Balkana se zdijo bolj Alpske – tako po izgledu kot tudi po podnebju. Prejšnji večer se je razbesnela nevihta in še cel naslednji dan se je po kotanjah obdržala sodra. Poleg tega že samo ime Prokletije zbuja strahospoštovanje do tega divjega kotička, kamor še vedno le redki zaidejo.

Kupili smo karto, ki se ne zdi ravno zanesljiva in se odločili za lahko in razgledno turo. Malo nas je skrbelo kako bo s cesto v dolino in kakšne so poti, dodatno je k pričakovanjem prispevala gosta jutranja megla. Zapeljali smo se skozi Gusinje in naprej v dolino Grbaja, kamor smo se brez težav pripeljali po asfaltu do nekaj prenočišč in neoskrbovanega planinskega doma na prvi jasi. Na parkirišču so nas pričakali smerokazi, ki so ponujali pestro izbiro poti – vzorno markirane in oštevilčene. V zadnjih letih so očitno začeli urejati in se ukvarjati s turizmom. Potencial je seveda ogromen in sčasoma bo verjetno kar lepo obiskano.

Po prvih korakih so visoko nad nami kot prikazni iz megle zrasle mogočne stene. Še vedno nismo imeli pravega vtisa kje smo, a kot kaže se nam je obetala posebno zanimiva tura! Sprva smo se vzpenjali skozi lep gozd, poln mogočnih in starih dreves. Kmalu so nas zmedli prav čudni zvoki iz gozda, še vedno smo se počutili, da smo zašli v zaklete gore in nismo prav vedeli kaj naj si mislimo. Na naše olajšanje se je izkazalo, da gre za nekakšne pitnike ob poti, ki so jih naredili tako, da so speljali cev z vodo skozi drevo, ki je nato na primerni višini v presledkih bruhalo osvežujočo vodo in pri tem tako čudno brobotalo. Zanimivo, čeprav ne ravno do dreves prijazno. Za razliko od apnenčastega Drumitorja tu torej ni pomanjkanja vode.

Nad gozdom se je odprla travnata dolina, polna borovnic, nad njo pa greben, ki smo se ga namenili prehodit. Najprej smo zavili levo in se povzpeli na Volušnico (Maja Can, 1823 m). Tam so se nam na ogled postavili velikani z druge strani doline, da smo bili v trenutku očarani! Hkrati pa smo na vrhu srečali dva Slovenca Boštjana in Tomaža z lokalnim vodnikom, ki so šli na isto turo in smo se še večkrat srečali.

Pot naprej je eno samo uživaško pohajanje po razglednem travnatem grebenu čez Talijanko (2057 m) in Popadijo (2046 m), nato pa navzdol skozi polja borovnic, mimo skale s petroglifi in nazaj v dolino. Sestopili smo skupaj z zdaj že znanci in se v dolini sprehodili še do tretje jase, s katere se lepo vidi poljubac (dveh mačk? Glej slike).

Po tem smo šli seveda vsi skupaj na pivo v lokalu pod parkiriščem, kjer smo spoznali še Šačkota, domačina iz Gusinj, ki tako kot mnogi rojaki živi v Ljubljani, kjer je spoznal Boštjana in Tomaža. Na koncu nam je naročil naj peljemo za njim, da nam bo v Gusinjah pokazal prenočišče – v resnici pa nas je peljal k sebi domov na pojedino z jagenjčkom! Vsa družina nas je bila vesela, kot da smo stari znanci in proti večeru smo se poslovili navdušeni nad črnogorsko gostoljubnostjo. Dan, ki je presegel vsa pričakovanja!

6. dan: Rosojana – Prijepolje – Zlatar

Razumljivo smo si ta dan želeli na Karanfile, ki smo jih gledali z druge strani doline. Vremenska napoved je bila za dopoldne ugodna, a zjutraj nas je pogled skozi okno razočaral – vrhovi so bili oviti v sive oblake in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo začel dež. Škoda. Bo pač treba priti še kdaj v te kraje!

Kljub temu smo se iz Gusinj zapeljali v sosednjo dolino Ropojano in si ogledali Alipašine izvore in malo višje slap nad vasico Vusanje. Sprva smo razmišljali še o sprehodu do jezera višje v dolini, a v takem vremenu ni bilo prave volje, saj tudi razgledov ni bilo.

Zato smo se zapeljali nazaj skozi Berane in Bijelo polje ter prestopili v Srbijo. Privoščili smo si kosilo v Prijepolju, ki nas je prijetno presenetilo – mesto je lepo urejeno, v okolici pa je več zanimivosti.

Najprej smo se zapeljali v gorsko vasico Sopotnica na okoli 1200 m, kjer je planinski dom, nad vasico pa zanimivi slapovi. Krožna pot nam ni uspela, saj je bil mostiček tik pod slapom podrt. Toliko bolj pa je uspela krožna vožnja po drugi cesti v dolino, ki je sicer bolj oddaljena od Prijepolja, a je krajša in asfaltirana – gor grede smo se vozili celo večnost po slabi cesti…

Nazaj v Prijepolje in v stransko dolino ob reki Mileševki, kjer stoji samostan, višje pa nad sotesko kraljujejo ruševine gradu, pod njim džamija v vasici Hisardžik in v bližini jama, kjer naj bi molil sv. Sava. Do jame je od Hisardžika zgrajena nova pot, a v jami ni nič zanimivega. Poleg tega nam je domačin predlagal, da se do tja sprehodimo z dna kanjona (pot je urejena za turiste, je rekel). No, ta “urejena” pot je bila tako zaraščena, da smo se vrnili rajši naokoli po cesti od džamije…

Zapeljali smo se naprej v Novo Varoš, ki ne deluje nič kaj privlačno mesto, a nad njim se razteza Zlatarska planina. Kot bi se znašli na kakšni Rogli. Tam smo se namestili v enem od mnogih apartmajev, si privoščili odlično večerjo in zaspali v tiho in svežo noč.

7. dan: Zlatarska planina – Uvac – Mokra gora – Sarajevo

Glavna atrakcija v bližini je kanjon reke Uvac, ki ga je najbolje obiskati po turistično s čolnom. Ker je bila vožnja šele ob 10h, smo se zjutraj zapeljali naokoli po Zlatarski planini, po kateri so raztrosene vasice in kmetije, zapeljali smo se tudi do samostana v gozdu. Na splošno lepo urejeni kraji.

Nato smo se zapeljali navzdol do Sjeničkega jezera, kjer je izhodišče za izlete po kanjonu. Tam je bilo kar nekaj ljudi in smo se porazporedili po čolnih. Na reki Uvac so zgradili tri pregrade in ustvarili jezera, širše območje pa je zavarovano kot naravni rezervat. Na tem območju je eno največjih gnezdišč beloglavega orla (150 parov s približno prav toliko mladiči), poleg tega tu živi še večje število drugih vrst ptic. Tako smo ves čas opazovali veličastne letalce nad nami.

Na koncu jezera se reka vije v neverjetno zavitih okljukih skozi kanjon, mi pa smo se povzpeli na razgledišče kakšnih 20 minut vzpona na robu kanjona. Le malo naprej je tik nad reko vhod v Ledeno pećino, ki je eden od vhodov v najdaljši jamski sistem v Srbiji (nekaj čez 6000 m). Sprehodili smo se skozi sprva širok in ne posebno zanimiv rov globlje v notranjost, kjer je polno umetelno izdelanih kapnikov in drugih nenavadnih oblik. Zanimivo tudi za nas, ki smo z obilico domačih jam precej razvajeni.

Malce odveč je bila le še vožnja s čolnom nazaj do izhodišča, vse skupaj nam je vzelo skoraj 5 ur. Nato pa nazaj mimo Nove Varoši in na kosilo ob Zlatarskem jezeru. Nadaljevali smo preko planote Zlatibor, kjer je znano letovišče in zdravilišče s številnimi možnostmi izletov v okolici. Mi smo se na kratko ustavili v Mokri Gori, kjer so v starem slogu obnovili železniško postajo nekoč znamenite Šarganske osmice, s katero se je možno spet peljati. Vtis je bil skorajda švicarski.

Kmalu smo spet prestopili mejo nazaj v Bosno in se peljali skozi Višegrad mimo starega mostu na Drini. Že proti večeru smo nekaj kilometrov pred Sarajevom poiskali prenočišče in pohrustali še enega jagenjčka za piko na i.

8. dan: Sarajevo – Jajce – Ljubljana

Za zajtrk seveda burek in kratek sprehod po Baščaršiji, ki se je šele dobro prebujala. Iz Sarajeva do Zenice smo avtu po celem tednu spet privoščili kratek odsek avtoceste, nato pa se počasi cijazili skozi celo vrsto naselij in srednjeveški Travnik ter končno do reke Vrbas, ob kateri je šlo spet hitreje do Jajca.

Najprej smo se zapeljali do Plivskega jezera in si ogledali simpatične mline. Nato pa še v Jajce, kjer se Pliva izlije v Vrbas. Pred štirimi leti smo bili v Jajcu skoraj edini, tokrat pa smo komaj našli prostor in se v množici sprehodili do slapu. Lepo, če bi kdo pospravil vse tiste smeti v vodi, bi bilo še lepše.

Na poti domov smo se ustavili le še v Banja Luki na čevapih in zvečer zaključili teden, ki je vse prehitro minil, saj so bili dnevi polno izkoriščeni ter polni lepot in dobrot.