Delo/Šport - Lorin Möscha: ... v Tokiu tudi po zaslugi plezalcev vihra slovenska zastava?
Celotna slovenska reprezentanca in nekateri boljši posamezniki so se že vrsto let primorani na treninge voziti v oddaljena mesta po vsej Evropi.
Po zmagi Martine Čufar na svetovnem prvenstvu v težavnostnem plezanju v Winterthurju v začetku tega tisočletja si po vsej verjetnosti nihče ni mislil, da bo slovenska zastava odtlej na velikih tekmovanjih v športnem plezanju plapolala tako pogosto, kot vihra danes.
Leto 2001 je bilo za Martino Čufar najuspešnejše. Poleg tega, da je osvojila naslov svetovne prvakinje, je dvakrat stala na najvišji stopnički tekmovanj za svetovni pokal, osvojila dve tretji mesti, vmes zmagala na prestižnih mastrih v Arcu in Bruslju, leto pa končala na drugem mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Bila je prva Slovenka, ki se je kosala z najboljšimi plezalkami na svetu in se redno uvrščala na zmagovalne stopničke največjih tekmovanj. Dekle, ki je svojo tekmovalno pot začelo pri dvanajstih in je na tekmovanjih za državno prvenstvo zaradi prešibke konkurence v svoji kategoriji tekmovalo s fanti ter se občasno tudi v njihovi kategoriji uvrščalo na zmagovalne stopničke, ni dalo slutiti, da ima Slovenija plezalce, ki bi se v prihodnosti lahko merili z najboljšimi na svetu, kaj šele, da bi se uvrščali v sam svetovni vrh. Za njeno tekmovalno pot je v največji meri zaslužen Tomo Česen, ki je poskrbel, da se je na videz drobno dekle razvilo v eno najboljših športnih plezalk na svetu. Danes jo uvrščajo med deseterico najboljših prostih plezalk vseh časov, nekateri pa jo postavljajo celo ob bok legendarni Lynn Hill.
Proti koncu tekmovalne kariere Martine Čufar se je večina slovenskih poznavalcev plezanja začela spraševati, kdo bi zapolnil praznino, ki bi lahko nastala ob prezgodnjem zaključku njene tekmovalne poti. Takrat se je na mednarodnem prizorišču pojavila Natalija Gros, ki je pod vodstvom Aleša Jensterleta izjemni talent potrdila s tremi naslovi svetovne mladinske prvakinje in s prvo zmago v članski konkurenci leta 2002 v Bolzanu. Pri rosnih sedemnajstih je dokazala, da ima Slovenija poleg Martine Čufar še eno izjemno tekmovalko, ki lahko poseže v sam svetovni vrh. Na svojo prvo zmago na največjih tekmovanjih je morala počakati do leta 2004, ko je na prvi tekmi za svetovni pokal nepričakovano zmagala. V isti sezoni je osvojila še naslov evropske podprvakinje v italijanskem Lecceju in sezono končala na tretjem mestu v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Leta 2008 je v Parizu dosegla rezultat kariere, ko je v dvorani Bercy postala evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji.
Konec prvega desetletja tega tisočletja lahko poimenujemo zlato dobo slovenskega športnega plezanja, saj so se Martini in Nataliji pridružili še Maja Vidmar, ki je trenirala pod vodstvom Romana Krajnika, ter Mina Markovič in Klemen Bečan, ki sta za svoje treninge in napredek skrbela bolj ali manj sama. Maji je po treh uspešnih sezonah leta 2007 uspelo zmagati šestkrat zapored, kar je bilo več kot dovolj za prvo slovensko zmago v skupnem seštevku tekmovanj za svetovni pokal v težavnostnem plezanju. Mini in Klemnu, ki sta se v senci Majinih uspehov tudi že uvrščala na zmagovalne stopničke, pa se je pot navzgor odprla leto dni kasneje. Mina je zmagala na prestižnem mastru v Serre Chevalierju in s tem napovedala naskok na sam svetovni vrh, Klemen pa je kot prvi Slovenec stopil na najvišjo stopničko na tekmovanjih za svetovni pokal v težavnostnem plezanju v Kranju in pred domačim občinstvom izboljšal dotlej najboljši slovenski rezultat v moški konkurenci, ki ga je leta 1997 s tretjim mestom v Imstu dosegel Aljoša Grom. Istega leta sta bili za svoj trud nagrajeni še je Majina sestra Katja, ko je na mastru v balvanskem plezanju v Arcu osvojila drugo mesto in Lucija Franko, ki je prav tako kot Klemen v Kranju, pred domačo publiko v težavnostnem plezanju stopila na najnižjo stopničko zmagovalnega odra.
Po letu 2011 so skoraj hkrati svojo športno pot sklenile Natalija, Katja, Lucija in Maja. Klemen, ki mu je v istem letu uspelo dvakrat stopiti še na zmagovalni oder na tekmovanjih za svetovni pokal v balvanskem plezanju, pa je nehal tekmovati. Od slovenskih plezalcev, ki bi lahko posegali po najvišjih uvrstitvah, je na mednarodnem tekmovalnem prizorišču ostala le še Mina Markovič, ki ji je v naslednjih letih pod vodstvom Romana Krajnika uspelo, kar ni uspelo še nikomur dotlej. Postala je serijska zmagovalka, saj je v letih 2011, 2012 in 2015 zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Leta 2013 je ponovila uspeh Maje Vidmar, ki je štiri leta prej osvojila zlato medaljo na svetovnih igrah ter leta 2015 postala evropska prvakinja v težavnostnem plezanju.
In če so poznavalci športnega plezanja menili, da se je z odhodom Natalije, Maje, Katje, Lucije in Klemna zlata doba slovenskega športnega plezanja končala, mednarodna plezalna srenja pa je potihoma računala na zaton uspehov slovenskih plezalcev, so za vnovični vzpon plezanja in za tako imenovano briljantno dobo slovenskega plezanja poskrbeli Jernej Kruder in Domen Škofic, ki sta trenirala po lastnem programu, ter Janja Garnbret, za katere tekmovalno pot je od mladih nog skrbel Gorazd Hren, trenutni selektor slovenske članske reprezentance. Jernej, ki je na mednarodnih tekmovanjih nastopal izključno v balvanskem plezanju, je opozoril nase leta 2010 v Vailu, ko se mu je prvič v karieri uspelo uvrstiti v finale tekmovanja za svetovni pokal, tri leta kasneje zmagati na prestižnem tekmovanju Adidas Rockstars ter tako začrtati tekmovalno pot, ki jo je leta 2014 v Münchnu kronal z naslovom viceprvaka v balvanskem plezanju.
Leto dni kasneje sta dobesedno eksplodirala Domen Škofic in tedaj komaj šestnajstletna Janja Garnbret. Domen Škofic se je veselil svoje prve zmage na tekmovanju za svetovni pokal v težavnostnem plezanju v Puursu, Janja pa je istega leta s komaj šestnajstimi leti prvič nastopila med članicami in se na vseh treh tekmovanjih za svetovni pokal, ki se jih je udeležila, uvrstila na zmagovalni oder. To pa je bil le začetek briljantne kariere vseh štirih omenjenih plezalcev, ki sta se jim nedavno priključila še Anže Peharc, tretji z lanskoletnega evropskega prvenstva v balvanskem plezanju, in Gregor Vezonik z dvema uvrstitvama na zmagovalne stopničke v tekmovanjih za svetovni pokal v balvanskem plezanju in zmago na nedavni tekmi v Münchnu. Vsi ti danes krojijo sam svetovni vrh športnega plezanja. Med njimi velja posebej opozoriti predvsem na Janjo Garnbret, svetovno prvakinjo v težavnostnem plezanju iz Pariza, ki lovi tretjo zaporedno zmago v skupnem seštevku tekmovanj v svetovnem pokalu, ter Jerneja Kruderja, ki je z drugim mestom na zadnji tekmi za svetovni pokal v Münchnu postal prvi Slovenec, ki mu je uspelo zmagati v skupnem seštevku svetovnega pokala v balvanskem plezanju.
Še vedno brez plezalnega centra
Čeprav je športno plezanje postalo olimpijska disciplina in se bodo najboljši plezalci čez slabi dve leti pomerili na olimpijskih igrah v Tokiu in čeprav slovenski športni plezalci zadnjih dvajset let krojijo sam svetovni vrh tega športa, naša država še vedno ne premore plezalnega centra, ki bi bil reprezentanci na voljo za treninge, še bolj skrb vzbujajoče pa je to, da postavitev tovrstnega objekta sploh ni načrtovana. Tako so se celotna slovenska reprezentanca in nekateri boljši posamezniki že vrsto let primorani na treninge voziti v oddaljena mesta po vsej Evropi.
Ob omenjanju slabih razmer za treninge pa je zanimivo tudi dejstvo, da večina naših najboljših fantov trenira sama oziroma brez trenerja, medtem ko pri dekletih lahko opazimo, da za njihovimi rezultati skoraj vedno stoji novo trenersko ime. Iz navedenega bi lahko sklepali dvoje: ali ima Komisija za športno plezanje izvrsten program, s katerim omogoča sistematično izobraževanje trenerskega kadra in je delo s fanti nekoliko bolj zapleteno oziroma specifično, ali pa v Sloveniji obstaja kopica ambicioznih posameznikov in bivših plezalcev, ki so na podlagi lastnih izkušenj, samoizobraževanja ter ob pomoči strokovnjakov iz sorodnih športnih panog našli način, kako svojega varovanca pripeljati med najboljše na svetu.
Ker je od zadnjega izobraževanja za pridobitev naziva trener športnega plezanja minilo že več kot deset let, lahko sklepamo, da najverjetneje drži druga predpostavka in da Komisijo za športno plezanje čaka še veliko dela. Če ne drugega, bo morala preprečiti, da strokovni delavci in trenerji, ki so zaslužni za izjemne dosežke naših športnih plezalcev, ne odhajajo v tujino, kot se je zgodilo z nekdanjim selektorjem in trenerjem slovenske članske reprezentance.
Glede na to, da bo septembra v Innsbrucku svetovno prvenstvo v športnem plezanju in da je na Japonskem že skoraj vse pripravljeno, da se čez slabi dve leti prvič v zgodovini olimpijskih iger pomerijo tudi najboljši plezalci sveta, preostane Komisiji za športno plezanje le, da najde način, kako potnikom za Tokio omogočiti optimalne razmere za nemoteno pripravo na olimpijske igre v želji, da se iz dežele vsajajočega sonca vrnejo s kolajno.