Friko - Peter Mikša: ... prvič na Triglavu
Delo: Pred 240 leti štirje Bohinjci kot prvi ...
Slovenske Alpe so v 18. stoletju postale zelo zanimive za posamezne naravoslovce, tako domače kot tuje, zlasti zaradi bogastva flore, favne in geoloških posebnosti. Na Kranjskem so takrat vrsto let službovali nekateri tuji znanstveniki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli (prvi na Storžiču leta 1758 in na Grintovcu leta 1759) in Bretonec Baltazar Hacquet; oba sta bila zdravnika v Idriji in oba je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta hodila v gore. Velike zasluge za odkritje Vzhodnih Alp širšemu regionalnemu področju, predvsem zahodni Evropi, gredo prav Scopoliju in Hacquetu.
Fokus predvsem Hacqueta je postal konec 18. stoletja Triglav, ki je že tedaj veljal za najvišjo goro tega področja. Nanj se je prvič poskusil povzpeti leta 1777 a je prišel le na vrh Malega Triglava.
Prvi uspešen dokumentiran vzpon se je zabeležil že naslednje leto, ko so na težko dostopnem glavnem vrhu stali »štirje srčni možje«, v okviru raziskovalne odprave barona Žige Zoisa.
Žiga Zois (1747–1819) je bil lastnik velikih fužinskih obratov na Kranjskem, lastnik več hiš v Ljubljani in Trstu, v lasti pa je imel tudi več gradov. Podpiral je slovenski narodni preporod, imel je bogato knjižnico in mineraloško zbirko, ki je pozneje postala najdragocenejši del Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, danes pa jo hrani Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Zanimanje za geologijo in prijateljstvo s Hacquejem sta bila povod, da je finančno podprl večkratne vzpone na vrh Triglava.
Po že prej omenjenem Hacquetovem spodletelem poskusu, da bi dosegel vrh Triglava, je Zois v spodbudo za čimprejšnji pristop na vrh razpisal nagrado (6 dukatov). Leta 1778 se je organiziranja vzpona lotil Lovrenc Willomitzer, s strani Zoisa nameščen kot ranocelnik v Stari Fužini. Spremljali so ga domačini - rudarja Luka Korošec z Gorjuš in Matevž Kos iz Jereke ter Štefan Rožič, revirni lovec blejske gosposke iz Savice. Od treh domačih vodnikov sta bila torej dva rudarja, kar je bohinjska posebnost in zanimivost, saj bi bili za takšno raziskovalno pot bolj primerni divji lovci. Verjetno gre sestavo odprave povezovati s tem, da je imel takrat plavže v Bohinju baron Žiga Zois in so zraven raziskovalnega dela iskali tudi informacije o morebitnih nahajališčih železove rude v višjih ležiščih pod Triglavom. Razlog pa bi lahko tičal tudi v tem, da so bili rudarji tedaj dobro vešči v plezanju.
Pot na Triglav je trajala tri dni: 24. avgusta 1778 so dosegli Velo polje, 25. avgusta so nadaljevali pot proti zahodu in taborili pod vznožjem Triglava ter iskali pot na vrh s treh strani. Dan pozneje, to je 26. avgusta, pa so preko Zelenega plazu dosegli vrh.
Zapis o prvih dokumentiranih pristopnikov na vrh Triglava lahko izvemo iz dveh zapisov, ki pa si v številu nasprotujeta. Za štiri prvopristopnike izvemo šele tri desetletja kasneje iz opisa Franca Ksaverja Richterja, zgodovinarja, geografa in književnika, ki je vzpon opisal z uporabo Zoisovih zapiskov (danes izgubljenih), kjer so štirje možje omenjeni tudi po imenih. Richter je objavil v Illyrisches Blatt (1821) serijo člankov pod naslovom »Veldes und Wochein« (Bled in Bohinj). Hacquet pa v svoji knjigi Oryctographia Carniolica njihovih imen ni posredoval, napisal je le, da so vrh dosegli trije možje, »dva srčna gamsja lovca in eden mojih bivših učencev«.
Pristopi in poskusi pristopov na Triglav od leta 1777 do leta 1795.
1777: Baltazar Hacquet z nekaterimi domačini poskuša pristopiti na Triglav, a pridejo le do Velega polja.
1778: 24.–26. avgusta opravijo prvi pristop Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič, Lovrenc Willomitzer.
1779: 3. avgusta poskusi ponovno Hacquet skupaj z Willomitzerjem in Matevžem Kosom. Na vrh prideta Willomitzer in Kos, Hacquet vsaj do Malega Triglava, verjetno tudi na vrh. Drugi pristop.
1782: 23. avgusta Hacquet skupaj z Lukom Korošcem in še enim po imenu neznanim vodnikom končno pristopi na Triglav. Tretji pristop.
1788: 23. julija ponovno poskuša Hacquet, ki pa naj ne bi prišel na vrh.
1790: Julija so na vrhu Žerovnik, Matija Kos in ribič Nazaj (morda Nacni). Četrti pristop.
1792: V avgustu je na vrhu lovec Primož N. iz Radovljice, sam in ponoči. Peti pristop.
1792: 11. novembra priplezajo na vrh Žerovnik, Matija Kos in njegov sin Anton Kos. Šesti pristop.
1795: 14.–15. avgusta na Triglav plezajo Valentin Vodnik, Pinhak, Franc Hohenwart, Matija in Anton Kos. Valentin pride le do Malega Triglava. Sedmi pristop.
Prvi pristop na Triglav je kar za osem let prehitel osvojitev Mont Blanca, bil je 22 let pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Bohinjci so zares ponosni na prvopristopnike, o čemer se lahko obiskovalci ob Bohinjskem jezeru prepričajo med občudovanjem leta 1978 odkritega spomenika »štirim srčnim možem« (delo kiparja Stojana Batiča). Ponosni smo lahko tudi vsi Slovenci.
Peter Mikša
Delo, 26.08.2018 11.00:
Pred 240 leti štirje Bohinjci kot prvi stopili na Triglav
Ob obletnici vzpona o trajnostni mobilnosti, varovanju narave, razvoju turizma ter dvigu lokalne ekonomije in demografije.
Na današnji dan leta 1778 so štirje domačini iz Bohinja kot prvi stopili na vrh Triglava. Rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec Štefan Rožič ter zdravnik Lovrenc Willomitzer so bili ti prvi možje, ki so se vzpeli na naš najvišji vrh, v dokaz vzpona pa so na vrhu v skalo vklesali svoje inicialke ter začetnice lastnika bohinjskih fužin barona Žige Zoisa. Slednji je za uspešen vzpon na Triglav obljubil nagrado ter tako spodbudil četverico k podvigu.
»Prav je. Da se spominjamo tega posebnega dogodka. Posebnega ne samo za Bohinj, ampak za celo Slovenijo, saj je Triglav simbol slovenstva,« je ob praznovanju 240. obletnice povedal Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj. Ob dnevu, ko mineva natanko 240 let od prvega zabeleženega vzpona na Triglav, se lokalnim skupnostim in institucijam na področju Julijskih Alp ponuja priložnost za razmislek o pomenu in simboliki našega najvišjega vrha, pa tudi o množičnosti obiska in možnostih razvoja turizma.
»To pomembno obletnico obeležujemo z namenom, da ponovno premislimo naš odnos do gora in do okolja, v katerem živimo, ter da ustvarjamo dobre in pomembne zgodbe za goste in obiskovalce Bohinja in območja Julijskih Alp,« je še poudaril Langus, ki se najbolj veseli vzpostavitve nove pohodniške poti, ki bo obdala Julijske Alpe.
Prvi vzpon na naš najvišji vrh je sicer za osem let prehitel osvojitev vrha Mont Blanca. Za 22 let je bil pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Po meritvah, opravljenih leta 1744, pa naj bi najvišji slovenski vrh nekoč meri celo 3018 metrov.