Slovenske novice - Tina Horvat: ... rešujejo tudi mucke in kužke
Na območju GRS Ljubljana število intervencij narašča. Šmarna gora ni brez nevarnosti, narašča število nesreč padalcev.
LJUBLJANA – Čeprav ljubljanska postaja Gorske reševalne zveze Slovenije – GRS Ljubljana ne pokriva najvišjih in najbolj strmih gora, to ne pomeni, da lahko gorski reševalci sedijo križem rok. 
»Ne, prav nič manj pomembne se ne počutimo, ker nimamo gora. Imamo pa zato največje območje in množico neprehodnih terenov, od Šmarne gore, Polhograjskih dolomitov prek Hrušice do Nanosa in še naprej, pa prek Mrzlice po Savi vse do hrvaške meje ter nekdaj zaprta območja okoli Kočevja in goteniškega Snežnika, kar pomeni ogromno prostranstvo neprehodnih gozdov, » nam pove načelnik ljubljanskih gorskih reševalcev Branko Žorž, ki se, kot vsi drugi gorski reševalci, temu posveča prostovoljno v svojem prostem času.
Kot povsod v Sloveniji tudi na ljubljanskem območju število intervencij narašča, največ je poškodb pri zdrsih in padcih, veliko imajo iskalnih akcij ter intervencij z bolezenskimi stanji, letos pa so imeli tudi več nesreč jadralnih padalcev kot po navadi. Tako so imeli že 30 intervencij, kar je veliko več kot pred približno dvema desetletjema, ko je Žorž postal načelnik in pri tem nasledil legendarnega Toneta Sazonova - Tonača. Takrat včasih ni bilo niti ene intervencije v vsem letu, reševalci pa tudi niso imeli ne opreme ne posebnih prostorov. »No, to s prostori je itak še vedno problem, in to po vsej Sloveniji, ko smo posamezne gorske reševalne službe odvisne od dobre volje občin in županov,« je nekoliko kritičen. 
Sicer pa GRS Ljubljana tako veliko območje pokriva tako, da imajo reševalne skupine Ilirska Bistrica, Postojna in Zasavje ter dežurstvo v plezališču Osp, kjer so še posebno izurjeni za posebno tehniko reševanja iz previsa, saj je plezališče povsem previsno.
Žorž še opozarja, da tudi nižjih gora v okolici Ljubljane ne smemo podcenjevati: »Imeli smo intervencijo, ko je gospodična plezala v Kovačevem turncu, to je na območju Šmarne gore oziroma Grmade, ko se je na vrhu razvezala in šla lulat, pa je pri tem zdrsnila in padla v globino. Na srečo je preživela.«
30 intervencij so že našteli letos, kar je za Ljubljano veliko.
Šmarna gora tudi sicer ni brez nevarnosti. Žorž namreč opaža, da jo marsikdo podcenjuje in se nanjo odpravi po kakšni hudi preboleli bolezni. »Prav na Šmarni gori imamo veliko intervencij, ko koga zadene srčna kap, potem pa izvemo, da se je nanjo odpravil potem, ko je preboleval isto bolezen. Veliko je tudi epileptičnih napadov, pozimi pa se pogosto poškodujejo sankači,« še pove.
Ob skorajšnjem vremenskem preobratu in vrhuncu gorniške sezone opozarja tudi na opremljenost. »Gorski reševalci, Planinska zveza Slovenije in mnogi ves čas opozarjamo, da je treba v hribe s primerno opremo in kondicijo, pa tudi primeren cilj je treba izbrati, zdi pa se mi, da se nekateri požvižgajo na vse to. Dnevi se krajšajo, vedno bolj hladno bo in temu primerna naj bo tudi oprema. Tudi na gričih okoli Ljubljane! Ko se konča poletna sezona v visokogorju, začnejo vsi pritiskati na nižjegorje, zato se potem tu marsikaj dogaja.«