Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj storiti

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... z najvišjim pokopališčem sveta? 

V zadnjih 25 letih je umrlo na Everestu že več kot 300 ljudi. Več kot tretjina pokojnih, ki ležijo na pobočjih Čomolungme, kot Everestu pravijo Tibetanci, je šerp. Najvišja gora jemlje življenja na različne načine, predvsem pa s plazi in plezalskimi nesrečami ter zdravstvenimi zapleti, povezanimi z višino in mrazom. Za območje nad nadmorsko višino 8000 metrov se je uveljavilo poimenovanje cona smrti, zračni tlak je tam občutno nižji kot na »navadni« višini, v zraku pa je premalo kisika, da bi lahko človek preživel dalj časa. Plezalec mora ob skrajno plitvem dihanju plezati v zahtevnem terenu, kjer razsajajo orkanski vetrovi, temperatura pa je praviloma nižja od minus 20 stopinj Celzija.

»Na 8000 metrih višine težko premikaš že samega sebe. Z opremo, ki jo moraš nositi, vključno z napravo za dovajanje dodatnega kisika, se lahko v povprečju premikaš od enega do dva koraka na minuto. Težko si je predstavljati, da bi lahko dvignil, nosil ali vlekel še nekoga, ki potrebuje pomoč,« pravi Sergej Kofanov, dvakratni osvajalec Everesta, udeleženec reševalnih akcij na tej gori in ustanovitelj družbenega omrežja mountainplanet.com. Poleg omenjenih dejavnikov plezalca na Everestu smrtno ogrožajo okvare opreme za dovajanje kisika, raztrgane fiksne (varovalne) vrvi in napake pri izbiri plezalske opreme. Zaradi vsega tega lahko izgubijo življenje v coni smrti tudi izkušeni profesionalni plezalci.

Leta 2006 je na 8500 metrih višine omagal britanski solo plezalec David Sharp. Kakšnih 40 gornikov je šlo mimo njega in nihče mu ni poskušal pomagati. Ljudje, ki sami niso nikoli izkusili dogajanja na osemtisočaku, so kaj takšnega hitro pripravljeni obsojati, a ne vedo, da v takih skrajnih okoliščinah človeški zakoni ne veljajo več. Poleg omenjenih težav, ki jih ima vsak gornik med plezanjem na Everest, je seveda treba upoštevati tudi dejstvo, da se človekova zaznava in presoja na skrajni nadmorski višini zelo spremenita, zato je nepravično obsojati kogar koli, ki se ne odloči za pomoč onemoglemu gorniku.

Nekaj bo treba ukreniti

V zadnjih letih se je situacija vseeno začela spreminjati. Truplo plezalke Francis Arsentiev - Distefano, prve Američanke, ki je leta 1998 preplezala na vrh Everesta brez dodatnega kisika, potem pa med sestopom na višini 8200 metrov izdihnila, so prenesli stran od smeri vzpona oziroma sestopa. Za truplo Hannelore Schmatz, ki je umrla leta 1979 med sestopom, je poskrbela sila narave, prestavil ga je vihar. Enako naj bi se zgodilo s truplom indijskega plezalca Tsewanga Paljorja, ki je preminil leta 1996, njegovi prepoznavni zeleni čevlji pa so postali bizaren orientacijski znak, da je gornik prišel na višino 8500 metrov. Alpinisti iz komercialne ruske agencije 7 Summits Club so lani zatrdili, da so ga prekrili s kamenjem.

Rusi so maja lani s ponjavo iz posebnega materiala prekrili tudi truplo Marka Lihtenekerja, šoštanjskega alpinista, ki je leta 2005 izdihnil pri sestopu z Everesta na višini 8800 metrov, verjetno zaradi težav z ventilom na napravi za dodatni kisik. Vprašanje pa je, kako dolgo se bo ta tkanina upirala surovim naravnim silam. Tudi pokrivanje s kamni je težavno in precej nezanesljivo.

Večina mrtvih, ki jih je vzela gora, leži na severni kitajski strani v »ozebniku smrti«, približno na višini 8000 metrov, kjer ne poteka nobena alpinistična smer. Vseeno pa se v plezalski skupnosti čedalje pogosteje pojavljajo pozivi, da bi bilo treba z Everesta odnesti trupla tistih nesrečnikov, mimo katerih se gorniki vzpenjajo na vrh gore. Sergej Kofanov pravi, da so trditve o kupu trupel na poti na Everest močno pretirane in da plezalec med vzponom naleti le na dve ali tri. Obenem poudarja, da v veliko primerih spust trupel z gore sploh ne bi bil mogoč, saj so spremenjena v led in primrznjena na podlago, od katere jih ni mogoče ločiti.

Israfil Ašurlij, azerbajdžanski alpinist in osvajalec Everesta, desetletje je vodil tudi mladinsko komisijo pri Mednarodni zvezi planinskih organizacij (UIAA), poudarja, da gre pri tem problemu predvsem za zelo veliko finančno breme, saj zahteva prenos enega trupla ducat visokousposobljenih alpinistov. Obenem gre za zelo nevarno delo: leta 1984 sta na primer pri poskusu prenosa trupla Hannelore Schmatz umrli dve šerpi. »Če trupel ni mogoče prenesti do vznožja gore, jim je vseeno treba omogočiti nekakšen pogreb,« pravi Israfil Ašurlij. »Pustiti jih, da ležijo na odprtem, ni prav. Telesa umrlih ne bi smela biti pomnik njihovih tragedij.« Ašurlij še pravi, da je poskušal začeti reševati ta problem v okviru UIAA, a se je vse ustavilo pri financah. Vprašanje prenosa ali »pokopa« trupel na Everestu v bližnji prihodnosti najverjetneje še ne bo rešeno. S čedalje večjim številom pristopnikov na najvišjo goro pa bo žal naraščalo tudi število trupel na njej, zato bo prej ali slej treba ta problem nujno vsaj začeti reševati.

16.07.2018
Kaj storiti z najvišjim pokopališčem sveta?
G-L
: "
Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti