Večer, 27.07.04, Reportaže, zanimivosti - Viki Grošelj: nadaljevanka »Preko petih visokih sedel v pet dolin« (6)
Preko petih visokih sedel v pet dolin - raziskovalna odprava Himalaja 2004 (6)
Zgoraj veličastno, spodaj šokantno
V Himalaji je treba piti "kot kamela" - Težavni prehodi v svetu, ki je bolj kot ne navpičen - Ob slabem vremenu je treba hitro ukrepati - Srčni nosači
Dan OF začnemo ob petih zjutraj, malo čez šest že hodimo. Izjemen pogled se nam izza sedla odpre na Lotse in Everest. Mojo pozornost pa pritegne razbrazdano zahodno ostenje 7300 metov visokega Barun Tseja. Tudi tu še nismo bili! Levo od njega je kot na dlani 6000 metrov visoki prelaz Šerpani La, ki te pripelje pod Makalu. Nekoč morda...
Za strmim robom osupnemo. Peto, največje jezero področja Panch Pokhari je zamrznjeno in prekrito s snegom, tako da mirno hodimo po njem v smeri sedla, za katerega pa mi ni čisto jasno, kje se ga bomo lotili. Po pobočjih izpod sedla se nam približa nekaj postav. Devet šerp in dva Japonca. Včeraj so prišli čez. Menda kar težko, a se da. Napeli so več kot 400 metrov vrvi. Japonca komaj stojita na nogah in tako količino uporabljene vrvi pripišem pretirani skrbi za njuno varnost. Nas je enajst in imamo dvakrat po 50 metrov vrvi. Mora zadostovati.
Utaborimo se na višini 5400 metrov in popoldan grem kljub slabemu vremenu pogledat pot naprej. Po gruščnatem pobočju se vzpnem kakih 200 višinskih metrov, potem pa prestopim na ledenik. Nekaj kratkih, navpičnih ledenih skokov in zanimivi prehodi skozi ledeni labirint. Nevihta s sodro me zaustavi. Za danes bo dovolj. Jutri bomo za vsak primer začeli zelo zgodaj.
Sneži vse do šotorov. Jem in predvsem pijem "kot kamela". V teh višavah se kaj hitro pojavi dehidracija. Pet minut sije sonce in potem spet pada sodra. V teh desetih dneh nam je Himalaja razkazala vso svojo pestro vremensko paleto. Ob štirih zjutraj še škreblja po plahti, ob petih že lezemo v jasno jutro, pred šesto pa uporno grizemo kolena navzgor. Do mesta, kjer sem včeraj obrnil, gre hitro. Na nekaj mestih prehode opremimo z vrvmi, potem pa potegnem še zadnjih težavnih 60 metrov. Še sto višinskih metov previdno, navezani tipamo navzgor in po treh urah resnega vzpenjanja dosežemo od sonca obsijano sedlo. Pogled naokrog je veličasten. Lotsejeva stena je pred nami kot na dlani. Na levi kopica zahtevnih šesttisočakov z Ama Dablamom, na desni vrtoglavi greben Borun Tseja in ostalih gora. Nad nami modro nebo...
... le pogled navzdol, v smer, kamor moramo, je tako šokanten, da nekaj trenutkov ne vem, ali je to res ali so le hude sanje.
Sedlo je le ozka škrbina v grebenu. Pod nami pada navpična, mestoma previsna snežna in skalna stena in to več kot 800 metrov globoko. Na prvi pogled mi je jasno, da tu dol ni mogoče. To je resen zalogaj za izkušene himalajske plezalce, kaj šele za tiste med nami, ki takih naklonin niso vajenI! Na nosače, ki prihajajo za nami, si pa sploh ne upam pomisliti.
Takoj začnem iskati lažji prehod za snežnim robom, a ko splezam tja, tudi tam pogled prosto pade v krnico pod steno 800 metrov niže. Poparjen se vrnem v sedlo v trenutku, ko gor pripleza Kami. Kaže mi naravnost navzdol in zmajuje z glavo:
"Veliko snega, morda bo težko."
Kot da tehnične težave, ki nas čakajo, ne bi bile dovolj! Z juga se v sedlo, ki je bilo do pred nekaj trenutki obsijano s soncem, začenjajo zaletavati megle, iz katerih pršijo snežinke. Takoj je treba ukrepati. Raf se na vrvi spusti v vrtoglavo globino in napne prvih 50 metrov vrvi. Vlada in Barbaro navežem na krajšo vrv in vsi trije se previdno spuščamo. Niti minute ne smemo izgubiti. Začuda uspešni smo pri sestopanju v tem navpičnem svetu. Povsem zbrano rokujem z vrvjo in pazim na vsak njun gib. Živci so napeti do skrajnosti. Ko zmanjka vrvi, obstanemo na ozki polici pod previsom, kar je dobro, saj smo zavarovani pred kamenjem, ki ga prožijo ostali. Ivč nam prinese drugo vrv, Raf pa jo napne v prepad, ki ga požirajo megle. Fiksira spodnji konec in opozori na zahteven prehod iz navpične stene v strmo ledišče. Nimamo kaj čakati. Sestopam sočasno z Barbaro in Vladom, ki v najtežjih trenutkih dasta vse od sebe. Na skrajni meji njunih sposobnosti se spustimo čez zahtevne predele in nekaj minut kasneje pristanemo pri Rafu na polici. Tako skoncentriran sem bil na sestop, da sploh nisem opazil, kako divje sneži. Tudi tu je prostora premalo za vse, za nami bodo začeli prihajati ostali. Zgornjo vrv potrebujejo nosači. Odločim se za tvegan sestop brez fiksne vrvi. S pomožnimi vrvicami se zvežemo v četverno navezo. Raf varno tipa naprej po zasneženih policah in strmih žlebovih, ki se spuščajo v grozljivo temačne tesni. Barbara in Vlado mu previdno sledita, sam pa na kratki vrvi varujem vse tri. Ivč in Tone pomagata nosačem spuščati tovore čez previsni del. Največ, kar lahko storimo zanje, je, da se jim umaknemo s poti. Vsak korak nad prepadno globino zahteva skrajno zbranost in previdnost.
Po 300 višinskih metrih sestopanja končno dosežemo položnejša pobočja. Pri velikem balvanu na ravnini pustim Vlada in Barbaro z Rafom, sam pa se odpravim nazaj v steno. Blazno me skrbi za nosače. Gledam navzgor v snežni metež in prisluškujem morebitnim klicem. A nič se ne zgane, le sneg vse gosteje naletava. Končno se iz megle malo nad položnejšim delom stene izlušči prvi nosač. Vendarle jim je uspelo. Pohvalim ga in mu povem, da bomo taborili takoj spodaj na ravnini in šele jutri odšli do danes načrtovanega Čukunga. Ganjen se mi zahvali. Še dodatnih pet ur hoje v sneženju bi jih povsem dotolklo. Ne ve, kako prevzet sem nad njihovo sposobnostjo in predanostjo delu. Trideset let že hodim v Himalajo, a to so najboljši in najbolj srčni nosači doslej. Počasi prihajajo še ostali. Zadnja sta Tone in Ivč, ki si je odlomil zob, ko je reševal enega številnih vozlov na vrveh. Pove, da so nosači in sirdar Ang Kami noro pogumni, o vrvnih tehnikah pa nimajo pojma. Ivčeva in Tonetova pomoč jim je bila nadvse dobrodošla. Njihov sestop je potekal na meji padca in večkrat se je samo po čudežu izšlo. Zanesljivo so imeli ob neverjetni sreči in pogumu prste vmes še vsi lokalni bogovi.
Ko se za zadnjim nosačem ozrem proti dolini, še bolj sneži. To me ne moti, le ramena mi objame pošastna utrujenost zaradi odgovornosti, ki sem si jo naložil. Komaj se privlečem do ravnine ob jezeru, pomagam Rafu postaviti šotor in prinesem vodo za kuhanje. Notranjost šotora je vlažna in mokra. A kaj bi to. V spalni vreči si segrejem noge, na kuhalniku zavre čaj. Domov sporočim, da smo čez najnevarnejši del, in izvem, da sta se Nada in Ljubo srečno vrnila v Luklo. Zunaj sodra še vedno ropota po šotoru, a to ni več pomembno. Vse je v redu, "zmagali smo".
Viki Grošelj