AK Ravne - Marta Krejan Čokl: ... planetov je kriva. Zmeraj.
Nekajurna ugodna konstelacija planetov se za naju, zdaj že stara in modra in izkušena zakonca zgodi mogoče nekajkrat letno, tako idealna, kot je bila prejšnji konec tedna, pa povprečno enkrat na dve leti. Mogoče … Hm, pretiravam, če je bilo to zdaj prvič v zadnjih treh letih … No, matematika mi nikoli ni šla, zato pa sem študirala vse kaj drugega. Filozofijo pa to, al.
Torej: planeti so se postavili na prava mesta (beri babica in dedek sta vzela s sabo na morje tanajmljašadva, tavelik je šel en večer in dan po svoje, tavelika pa je itak že na svojem) in z Juretom sva bila skoraj cel konec tedna sama! Čisto sama! Mulci so se torej raztepli vsak po svoje, midva pa potem, ko sva sobotno spanje potegnila, dokler se je dalo, na Vršič. V Steber ob Kamenkovem kaminu.
Čeprav sva ga v troje že preplezala pred slabimi štirimi leti, je bila ravno množina razlog, da sem ga hotela še enkrat. Hormoni in vse drugo, o čemer jamrajo nosečnice in je nesprejemljivo, da naštevam, saj bi se tale stran sesula, so bili razlog, da je bilo vse, česar sem se spomnila iz smeri, le to, da mi je bilo ves čas slabo, da je na koncu padala sodra in da je bil v prvem cugu en prestop, ki se mi je zdel fejst čuden. No, zdaj imam drugačne spomine: smer je prekratka, zelo luštna, vreme je bilo idealno (nič vroče), ‘prestop’ pač opraviš tako, da narediš prestop.
V ležernem mirnem sobotnem popoldnevu sva se pogovarjala o Smeri Debelakove, spakirala opremo, potem pa … Prvi pomislek je sprožila vremenska napoved. No, OK, če bova zgodnja, ni panike … Drugi pomislek je sprožil SMS z morja: ‘Jutri dopoldne po zajtrku spakiramo in pridemo.’ Hm, je že fajn, da sva doma, ko pride polovica mularije … Kaj pa zdaj?
Begunjščica! Druga stran predora. Kiklop in Spominčica.
In sva šla spet mirno in ležerno uživat. Med plezanjem sva klepetala z legendarnim Erwinom Puchom, ki je tja prišel plezat s Tomijem (hvala vama za reševanje zataknjenega štrika pri prvem abzajlu), prepodila eno kačo in se puzala skozi preduh, saj je Kiklop (le zakaj se tako imenuje?!) speljan skozi ozek rov, ki me je zaradi kančka klavstrofobije skoraj pripravil do tega, da bi tisti del preplezala po svoje. Smerci sta res luštni in primerni za pred- ali pošihtnico, opremljeni, s skoraj nič dostopa in sestopa, le pri abzajlu je treba malo paziti. Na izstopu iz preduha, na točki, kjer se smeri združita, je na drevesu, oddaljenem nekaj metrov (levo čez mini grapo) namreč obroček za spust po vrvi. S šestdesetmetrskim dvojčkom prideš do tal, če imaš enojno vrv, pa je vmes narejen še en ‘štant’ za spust. No, mi smo po preduhu v Kiklopu vsi splezali po grebenčku (I-II) naprej do viharnika, na katerem je tudi vponka, ampak zaradi terena, dreves in ruševja v liniji abzajla se nam je vsem zataknila vrv. Potem pa je spust trajal dlje kot plezarija …
Ker se praviloma planeti sorazmerno z rastjo naših malčkov vedno pogosteje postavljajo v prave položaje in razmerja in kajvemkajvseše – na to se spoznam toliko kot na matematiko – že delava načrte. Več jih bo, večja bo verjetnost, da se vsaj en uresniči. Vsake toliko.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: Jure in Marta