Zaradi zahtevnih snežnih razmer je Športno društvo Gora 'Krog Nanosa' odpovedalo le nekaj dni pred izvedbo in traso pripravljalne ture potegnilo na območju Čavna. Kako bi svoj izlet kombiniral s fotografiranjem tekačev? Kje naj jih pričakam in v kakšnem stanju je požarna cesta pod Kucljem? Andi mi namesto vrhov svetuje atraktivno cerkvico Sv. Marije nad Vitovljami, zatem bi nekaj posnetkov naredili še pri malem jezercu pod njo. »Se vidimo že zjutraj ali kasneje?« »Potem se vidimo že zjutraj.«
Čeprav še vedno ne morem sprejeti, da imam kar naprej težave s hrbtenico, se zlahka odpovem samostojnemu izletu po Čavnu. Zgolj eno fotkanje nad Vitovljami je zame premalo, v načrt dodam posnetke pri Skoznem. Navkreber se podam s prvo skupino. Med potjo je nekdo od tekačev neposredno šaljiv: »Saj te preveč ne ustavljamo, kajne?« Haha, do vrha bom že zdržal v njihovem tempu.
Stezičarji ne znajo uživati samo v teku, ampak tudi v razgledih. Njihov postanek pri oknu ni ne rutinski ne kratek. Komaj odidejo dalje, pride do razgledišča tudi druga skupina. Pripravljalne ture so obenem tudi spoznavne.
V Šmihel se bom vrnil po drugi poti, njen odcep je nekoliko naprej po planoti. Skupina nadaljuje s turo po položnem robu in ponovno sem v zložnem tekaškem pogonu. Pridemo do prvega razcepa. Sam bi krenil v desno, a je Andrej s sledilno napravo prepričljiv – zaviti moramo v levo. Naslednje križišče poti pomeni naše razdvajanje. Tekači bodo nadaljevali po planoti, mene pa bo potegnilo naravnost navzdol.
Pri cerkvici Sv. Marije ni nobenih hrupnih izletnikov. Nekaj mladih ljudi stoji, sedi ali leži. Medtem, ko nekateri tečejo po naravi nad nami, mladina miruje v prepričanju, da teče skoznje energija narave – na tem kraju naj bi bila zelo močna. Duhovnost je ena njihovih glavnih tem. Ko pogovor nanese na Lano Praner, zastrižem z ušesi in se zdramim iz premišljevanj. Doma bom zavrtel kakšnega od posnetkov z njene spletne strani, na katerih kanalizira visoke Gospode.
Pogled drsi po zvoniku in se ustavi v lini na vrhu. Zaželim si zvoniti! Najprej pomislim, da nimam nobenih možnosti, potem pa se začenja dogajati. Dva mladca si pri plezanju do lesenih vrat v zvonik pomagata s kovinskim drogom, pritrjenim na zid. Služil je za varnost, ko so tam še stale stopnice. Ko ocenim, da jih ne zmorem posnemati, se gre igro plezalca mlad fantič. Z dedkovo pomočjo uspe, zato poskusim še sam in … s fantičem navdušeno potrkavava na tri zvone.
Tekačem sem sprva hotel kratek del poti iti nasproti, a me je Andi prepričal, da jih počakam na tem lepem mestu. Ko se po daljšem času le odpravim proti pobočju, kjer poteka diagonala planinske poti, me nekaj potegne nazaj na ta prijetni kraj. Pa kaj! Čas ima tu zame drugačen pomen, lahko da ima tudi drugo hitrost. Ozračje je vmes postalo pisano, s Kopitnika so se začeli spuščati jadralni padalci.
Zaradi snega se stezičarji zamudijo precej dlje, kot so predvidevali. Že pet ur jim je vzela pot, ko pritečejo šele prvi štirje. Hitijo na vso moč, rešiti morajo dve manjši nevšečnosti. Je že tako, da so psi vedno z najurnejšimi … Kmalu za njimi se pri cerkvici pojavi Anjina skupina. Imela je skrajšan krog, na Srednječavensko pot so se spustili en vrh prej kot tekači daljše variante. Preostalega dela Andijeve skupine pa ne čakam več.
Dovolj imajo, porabili so ves predviden čas. Nekaterim se mudi domov ali v službo. Prvotno zamišljenemu obhodu Vitovskega hriba, ki so si ga zamislili mimo jezerca, se odpovedo. Preostane jim le krajši in udoben sestop do manjšega pokopališča, kjer smo se dobili zjutraj. Kot vedno so na koncu videti vsi zadovoljni.
Iztok Snoj