Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nočna čakanja

Srednji svet: V družbi stezičarjev – fotopis iz Vipavske doline.
(5. UTVV pripravljalna tura)

Nočna čakanja

 
Dan se vse bolj umika noči, ko vozim proti Razdrtemu. Pol ure po sončnem zahodu bodo tekači tam začeli svojo nočno turo po Nanosu.
 
 
 
Enako kot moja prejšnja tri spremljanja teh pripravljalnih tur je tudi tokratno povezano z glasbo. Čeprav koncert Big Banda Cerknica in Tinkare Kovač ni bil v Vipavski dolini, se po svoje povezuje z današnjim večerom. Zaradi ravnotežja … Prejšnji dan sem šel poslušat, a sem se preveč ukvarjal s fotografijo; na Nanos sem prišel fotografirat, a bom večino časa poslušal naravo. Kakšen smisel naj bi imele fotografije koncerta, če jih nikjer ne objavim? Evo jih ...
 
   
 
Svoj nočni pohod 'ob polni luni' začenjajo tekači tri noči pred dejansko polno luno in dobre tri ure potem, ko je vzšla nad vzhodnim obzorjem. Zaradi goste mreže oblakov tega ni videti, le okrogle cestne svetilke spominjajo nanjo. Tudi danes so se stezičarji razdelili v dve skupini, obe imata dvakrat po sedem ljudi. Da se ljudje med seboj ne bi pomešali, začneta skupini pohod z manjšim časovnim razmikom.
 
   
 
Na položaj pripeljem hitreje, kot sem pričakoval. Prav prijetno mi je v mrazu noči, na sedaj že jasnem nebu pa je veliko najbolj drobnih luči. Občutek imam, da se mi je med postopanjem pred kočo čas skrčil – prav nič počasi ne teče med čakanjem na nanoške ponočnjake. Morda ima vsak človek svoj biološki čas, lahko da ta teče celo v različnih hitrostih. Vtis minulih dveh mesecev občutim enako, kot sta mi v preteklem obdobju minili dve leti. Kdo ve, ali nekateri otroci živijo v ritmu svojega časa in ne svojih staršev, potem pa jih imajo za hiperaktivne ali veljajo za prepočasne?
 
   
 
Sneg bo dušil vse glasove, zato bom najprej zagledal soj čelnih svetilk, gibajočih se med redkim in golim listnatim drevjem. O, že prihajajo! Do koče pridejo v več manjših skupinah. Vsaka si za kratek čas vzame počitek in kakšen požirek, preden krene naprej. Ko pride in odide zadnja skupina, se naše poti ponovno razidejo. Oni v gozd, jaz na cesto.
 
   
 
V tretje stojalo postavim ob vznožju Nanosa, na začetku planinske poti. Njihova pot je sedaj precej daljša od dela, ki so ga potrebovali od Razdrtega do našega prvega srečanja. Bom dolgo čakal na njih? Dopoldan sem na Slivnici ugotovil, da sem izgubil stik s samim seboj, sedaj pa ga v tišini in soju skoraj polne lune počasi dobivam nazaj – vsaj tak občutek dobivam.
 
   
 
Pojma nimam, koliko časa je minilo, ko zagledam prve lučke, kako potujejo navzdol na tej strani gore. Navidezno omrtvičena pokrajina oživi. Čarobnost pokrajine, zamrznjene v hladu večera, obogatijo ljudje. Čutim njihovo zadovoljstvo in tudi sam se počutim tako. Zaradi razvlečenosti – kapljajo po eden, dva ali štirje, imam vtis, da se jih je vrnilo manj, kot jih je začelo. V resnici imajo enega več, priključil se jim je na zadnjem delu poti.
 
   
 
Nekaj se nas posede v lokalni gostilni. Čas praznovanj je in na mizi se znajdejo doma spečenimi posladki. V mislih sem že pri jutrišnjem izletu s prijatelji, na Snežnik gremo. Moje sledenje UTVV pripravljalnih tur je na nek način povezano z njim, ko sem jeseni na tej gori spoznal nekaj ultratekačev iz Vipavske doline. Kaj pa, če obstaja reinkarnacija in so se dogodki sedanjega obdobja zastavili v naših prejšnjih življenjih?
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Nanos, 29. december 2017

Povezava: 5. UTVV pripravljalna tura

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti