Srednji svet: V družbi stezičarjev – fotopis iz Vipavske doline.
(4. UTVV pripravljalna tura)
Angelska belina
O tej pripravljalni turi sem že pisal, pa kaj potem. Revno je dogajanje, o katerem lahko pišem le na en sam način. Od tistikrat je minilo že več kot pol leta. Inspiracija je vedno trenutek sedanjosti, tudi če se nanaša na spomine, preteklost. Drugi čas daje druge poglede in izbore takratnih posnetkov.
V središče Vipavske doline se pripeljejo iz večine slovenskih pokrajin, tako popularne so postale te pripravljalne ture. Čeprav imajo Gorenjci veliko snega, se čudijo, da bodo danes morali teči v belini. Morda ne vedo, da je belina na Gori angelska … Udeležence bo vodila že dobro uveljavljena dvojica. Andi je kot vedno zadolžen za zahtevnejše stezičarje in Anja za manj pripravljene.
K Hublju se odpeljem še pred njihovim štartom. Rad bi v miru pogledal, kje bi se postavil, da tekače ujamem z vodo v ozadju. Te je danes ogromno. Nič pametnega mi ne pride pod noge. Na tekače ni bilo treba dolgo čakati. Naredim nekaj prvih posnetkov. Drek! Nastavitve fotoaparata ustrezajo fotkanju dreves, ne pa gibljivih motivov. Nekaj deklet odhiti naprej, večina pa se zbere v drugo za svoj ponovni štart.
Pojma nimam, koliko časa imam, zato prvi, ravninski del, raje odtečem. Odcep. Z vetrom daje gozd še močnejši občutek samote. Morda zaradi dreves, ki so zaspala čez zimo. Umirim ritem srca, vem, da tekačev ne bom zamudil, njihov ovinek je velik. Pot pripelje na rob, kjer nima razgleda, a veliko vetra. Oboje je dober razlog, da stopim po grebenu naprej, iskat kraj z boljšim pregledom.
Skupina, ki si je izbrala najdaljšo pot, je majhna in hitra, ne glede na to, da so morali v snegu gaziti. Tudi druga, večja skupina, je videti lahkotna, sproščena, tečejo brez posebnega napora. Dobri opazovalci so, nič jim ne uide. Sam sem vedel, kje jih bom najprej zagledal, oni ne. A vendar smo se zagledali tako rekoč istočasno.
Nočem se zadovoljiti z dvema, tremi posnetki, moram z njimi naprej. Rad bi jih slikal pri Otliškem oknu, a je priložnosti že med potjo veliko. Ko nad oknom čakamo še zadnje tekače, se pot v obleki pod bundo že krepko ohlaja. Gremo dalje? Po načrtu sem tu nameraval zaviti v dolino in jih pričakati na spodnjem križišču. Ne morem se odlepiti od njih, obenem imam občutek, da bomo kmalu pri gostilni. Čas je relativen.
Tekači gredo v eno smer, sam v drugo. Lepa, resnično lepa planota je to. Kaj pa v naši Sloveniji ni lepega? Na poti do roba zaidem. Ponovno me preganja čas. Ali bom pravočasno na dogovorjenem križišču? Na srečo me čakajo. Zadnji del grem za njimi skoraj do Hublja. Malo nad njim mi uidejo v svojem tekaškem koraku. Nič zato, pri vodovodu imam avto.
Prihajajoči obrazi so zadovoljni, nekateri celo razposajeni. Za nekatere je obvezno raztegovanje zakrčenih mišic nog. Na zaključku vedno nekdo ponudi doma spečene sladkarije in danes ni nič drugače.
Ne glede na velikost posnetkov in kančka gostobesednosti gre le za drobne kamenčke v velikem mozaiku vsakega izmed udeležencev. Vsak ima drugačnega, ti delčki pa so lahko skupni. Majhna izboljšava celotne podobe, ali pa tudi ne.
Iztok Snoj