Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrhovi nad Paklenico

  29.06.2018
G-L:  "Kibubazin" 


petek, 29. junij 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 864

Kibubazin - Dario Prinčič: Narodni park Paklenica poznamo po slavnem kanjonu, ki s svojimi stenami že desetletja vabi plezalce z vsega sveta. 

Manj znano pa je, da je Paklenica tudi mikaven cilj za pohodnike, ki ljubijo neokrnjeno naravo, široke razglede in samoto.

Azija ima Himalajo, Evropa Centralne Alpe, Slovenija Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe ter Karavanke, Hrvaška pa Velebit. Mogoče je majhen, če ga primerjamo s prej naštetimi gorstvi, ampak v njem je več kot dovolj divjine, miru in vrhov. Slovenske gore so močne in zahtevne, s strmimi stenami, ki so izziv tudi najboljšim alpinistom, a če želimo znova postati eno z naravo, se najbolje odpraviti prav na Velebit.

Pogorje, dolgo več kot 100 kilometrov, se deli na severni, srednji in južni Velebit. Začne se na Zavižanu nad Senjem, konča pa se z vrhom Crnopac nad Obrovcem. Nekoč je bilo na južnem Velebitu veliko prebivalstva, ki se je v glavnem ukvarjalo z živinorejo. Danes stalnih prebivalcev skorajda ni več, vedno bolj pa se razvijajo pohodništvo in športi v naravi. Od Zavižana do Svetega brda in kanjona Velike Paklenice poteka vezna pot, imenovana Velebitski planinarski put. V normalnem tempu jo prehodimo v osmih dneh s spanjem večinoma po neoskrbovanih zavetiščih.

Bogastvo flore in favne tu ne bo razočaralo niti najzahtevnejših. Izpostavimo endemično rožo velebitska degenija, volka, medveda, risa, modrasa ... Zapomnimo si, oni so tam doma, mi pa samo na kratkem obisku! Ravno to bogastvo je vzrok, da sta na Velebitu dva narodna parka - Severni Velebit in Paklenica - poleg njiju pa še Naravni park Velebit.

Od daleč se zdi Velebit v primerjavi s slovenskimi gorstvi nizek, blag in prijazen. Da ga ne bomo podcenili, ne pozabimo na dejstvo, da se dviguje direktno iz morja in da je najvišji Vaganski vrh visok 1757 m, dostopi do bivakov pa znajo biti dolgi in naporni, še posebej, če nosimo hrano in spalno opremo za več dni. Poleti je posebna težava pitna voda. Vreme se hitro spreminja, burja pa tam zgoraj najbolj divja, kajti tam tudi nastaja in vrhove ovije v belo kapo. Kot vse ostale gore moramo torej tudi Velebit spoštovati in čuvati, da se ne bi spremenil v nevarno zver.

Velika in Mala Paklenica

Najbolj znan v parku je kanjon Velike Paklenice. Poleg visokih sten v soteski, v katerih vse leto odmevajo kriki plezalcev (v precejšnji meri v slovenščini), je oblegan tudi planinski dom Paklenica, do katerega pridemo po nezahtevni sprehajalni poti ob potoku Velika Paklenica. To je edini oskrbovani objekt v parku, v njem pa lahko poleg prenočišč dobimo tudi dobro jedačo in pijačo. Pohodniki obiskujejo tudi jamo Manita peč, ki je sicer zaklenjena, a po dostopna za najavljene skupine.

Ob vstopu v kanjon plačamo vstopnino v park, člani PZS imajo 50 % popust. Zagotovljeno je tudi parkirišče, ki se doplača 10 kun na avto.

Manj znano je, da ima Velika Paklenica tudi mlajšo sestro. A Mala Paklenica je s svojo divjino popolnoma drugačna. Nahaja se nad mestom Seline južno od Starigrada. Pred nekaj leti so tudi tukaj postavili recepcijo, tako da se sedaj tudi tu plača vstopnina za park. Kanjon je gnezdišče različnih vrst ptic, plezanje v njem pa je strogo prepovedano. Znan je tudi po številnih kačah. Pot skozi sotesko, ki pelje ob rečici Orljači, je zahtevna. Na mestih je treba poplezati čez lažje balvane, ponekod so v pomoč jeklenice. Ob večjih padavinah je včasih celo neprehodna. A naravne lepote tega kanjona so za gorniške duše pravi mali raj! Visoke nedotaknjene stene in občutek, kako majhni in ranljivi smo, nas ne bodo pustili ravnodušnih. Sredi kanjona je jama Kapljara, kjer je možno dotočiti pitno vodo.

Male Paklenice torej ne gre podcenjevati. Pohodniška obutev, dobra kondicija, dovolj vode v toplejših mesecih in previdnost glede kač niso odveč. Vzpon je strm in v glavnem na soncu, v nadaljevanju pa je struga Orljače položnejša in večinoma v senci. Mala Paklenica je lahko odličen samostojen enodnevni izlet ali izhodišče za večdnevne ture na Vaganski vrh in Sveto brdo.

Vrhovi

Najbolj karizmatična vrhova v NP Paklenica sta dva, ki ju podrobneje predstavljamo. Vse ostale lahko obiščemo spotoma.

Vaganski vrh (1757 m)

Najvišji vrh Velebita dosežemo iz Strug, kanjona Paklenice ali s Svetega brda. Z liške strani nanj pridemo iz Bunovca v treh urah, vendar vzpon ni tako atraktiven. Vrh ni izrazit in nimamo občutka, kot da stojimo na najvišji točki Velebita, a vseeno je občutek mogočen.

Sveto brdo (1751 m)

Le šest metrov nižja gora od Vaganskega vrha se zdi precej veličastnejša. Travnati stožec, ki se ga vidi z vseh strani, ponuja pogled v 360°. Če nam uspe ujeti jasno vreme, smo nagrajeni z razgledom, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Kot se spodobi za Sveto brdo, sta na vrhu velik križ in plošča z desetimi božjimi zapovedmi, ki sta sicer poškodovana od neusmiljenih velebitskih strel in neviht.

Vaganski vrh in Sveto brdo sta povezana s hrbtom, ki ga v povprečju prehodimo v 3-4 urah.

Ostala izhodišča v NP Paklenica

Veliko Rujno (900 m)

Ko s plaže gledamo v višave Velebita, si ne moremo predstavljati, da je tam zgoraj tako drugačen svet. Ko se po ozki cestici pripeljemo na največjo velebitsko planoto, pa je razgled neopisljiv! Asfalt iz Starigrada se preneha pri velikem razglednem parkirišču pod manj izrazitim vrhom Veliki Vaganac (650 m), do Rujna pa se nadaljuje solidna makadamska cesta. Na Rujnu je bilo nekoč veliko prebivalcev, danes pa so tam le ostanki objektov in cerkev Vele Gospe (920 m). Veliko Rujno je izhodišče za veliko ciljev: Bojin kuk, Stapina ... Od tod se gre tudi do planinskega zavetišča Struge, dve uri hoje po poti, ki je prava poslastica.

Malo (Veliko) Libinje

Libinje je izrazita, čudovita velebitska planota, kjer lahko opazujemo skoraj divje konje v kasu. Pred vasico Reljan pri Starigradu se usmerimo na makadamsko cesto proti Sv. Roku. Sledimo ji do razcepa za Malo Libinje (891 m). Če imamo terensko vozilo, se lahko spustimo 150 višinskih metrov na Veliko Libinje in si prihranimo 1,5 km hoje. Veliko Libinje (780 m) pa je tudi izhodišče za Sveto brdo, do katerega pridemo mimo vrha Vlaški grad (1383 m) ali zavetišča Dušice.

Mali Alan (1025 m)

Čez prelaz Mali Alan vodi makadamska cesta, zgrajena v Napoleonovem času kot glavna povezava med Dalmacijo in Liko. Iz smeri Obrovca je izjemno razgledna in priljubljena tudi pri kolesarjih, pelje pa mimo znamenitih skalnatih špic, Tulovih gred. Tam so že očistili mine, ostanek hrvaške domovinske vojne, ki je še pred nekaj leti omejeval dostop, in so sedaj varna gorniška ali plezalna destinacija.

Na Malem Alanu to cesto zapustimo, zavijemo proti zahodu in se peljemo še kak kilometer. Parkiramo na širšem platoju in nadaljujemo po kolovozu, ki se spremeni v planinsko pot do zavetišča Dušice. Od tam lahko po orjaških gozdovih južnega Velebita nadaljujemo proti Svetemu brdu. Pomembno pa je, da se držimo kolovoza in ne hodimo po svoje po gozdu, ker je to območje še vedno minirano, na kar nas opozarjajo tudi table.

Zavetišča v NP Paklenica

Planinski dom Paklenica (480 m)

Edini oskrbovani objekt na južnem Velebitu. V njem nas čakajo prijazni oskrbniki s klasično ponudbo, značilno za hrvaške koče – malo manj turistična je, kot smo vajeni v Sloveniji. Dom je na idilični lokaciji ob strugi Velike Paklenice, v kateri se lahko v vročih dneh prijetno pohladimo. Manj mrzla je kot Soča! Od koče, kjer je obilica pitne vode, lahko naredimo turo na Vaganski vrh, Sveto brdo, Veliko Rujno ...

Planinsko zavetišče Struge (1400 m)

Do zavetišča na samotni uravnavi poleg bukovega gozda lahko pridemo z Rujna, iz Velike Paklenice ali s Svetega brda. Kot vsa ostala zavetišča na južnem Velebitu ni oskrbovano. Od infrastrukture so tukaj pečica na drva, jedilna miza in veliko spalnih površin (pogradi, klopi, leseno podstrešje). Zunaj je pravi raj za večerno krajšanje časa v dobri družbi - klopi, miza ognjišče ... Izvir v obliki vodnjaka je deset minut hoje proti Vaganskemu vrhu, ki ga od tod dosežemo v 1.30-2 h.

Planinsko zavetišče Ivine vodice (1250 m)

Nekoliko manjše zavetišče kot Struge je na pol poti med kanjonom Velike ali Male Paklenice ter Svetim brdom, skrito med visokimi krošnjami velebitskih gozdov. A nič manj ni prijazno do pustolovcev, ki si želijo bivanja v neokrnjeni naravi. Kot na celotnem območju Velebita tudi tukaj velja pravilo, da so v bližini medvedi, zato odpadkov ne puščamo v naravi. Tudi tu so pečica na drva, miza, klopi, pogradi, podstrešje in zunanji prostor za nepozabne zvezdnate večere z odprtim ognjiščem. Pitna voda je v vodnjaku nekaj deset metrov proti vzhodu.

Planinsko zavetišče Vlaški grad (1280 m)

Na mestu, kjer je stalo staro zavetišče, trenutno pridne roke članov PD Paklenica Zadar gradijo novo, tako da raje ne navajamo neaktualnih podatkov. Omenimo le, da je tik pod vrhom Vlaški grad, da ima zelo lep razgled in da je uro hoje vzhodno od Ivinih vodic. Do Svetega brda je dobra ura, v 1.30 h pa smo na Libinjah. V neposredni bližini ob poti iz Ivinih vodic je izvir vode. 

Planinsko zavetišče Dušice (1262 m)

Zavetišče med Svetim brdom in Malim Alanom. Do sem lahko pridemo iz smeri Malega Alana ali Libinja. Območje je bilo nekoč pokrito z minskimi polji. Sedaj je varno, le kolovoz od Alana do planinske steze proti Dušicam ima še oznake, ki opozarjajo na mine. Zavetišče je zelo prijetno in lepo urejeno. V predprostoru so jedilna miza, pečica na drva za kuhanje in nekaj kuhinjskih elementov, v glavnem prostoru spalnica s pečico na drva, da nas ne bo zeblo, zunaj pa klasika: ognjišče, klopi, velebitski mir in tihi prebivalci narave. Do Svetega brda bomo od tod potrebovali 1.30 h. Pitna voda je pri hišicah deset minut hoje proti Alanu, v vodnjaku pod ploščami, ki ga čuvajo majhni pupki.

Opisane točke lahko povežemo v eno- ali večdnevne ture, odvisno od tega, koliko smo pripravljeni trpeti oziroma koliko časa imamo za uživanje nad Paklenico. Koristna pomoč je vsekakor zemljevid. V vsakem primeru pa na Velebitu dobimo veliko hoje, mirne noči, samoto, neokrnjeno naravo, skratka vse tisto, kar pogrešamo v tem ponorelem svetu.

eXTReMe Tracker