Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglav

25.06.18
Triglav – od božanstva do simbola


Slovesnosti ob 120. obletnici Aljaževega stolpa se je udeležilo okrog 150 planincev. (foto Manca Čujež)

torek, 26. junij 2018, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 539

... - od božanstva do simbola

Le redko katera gora in vrh imata status kakršnega ima za slovenski narod Triglav.
Nekdaj božanstvo, poligon nacionalnih bojev med slovenskim ter avstrijskim, nemškim in italijanskim narodom, simbol odpora proti okupaciji in končno nekaj kvadratov velik prostor, kjer si pregovorno zamerljivi »sosedje« podajo roko!

Triglav je globoko zasidran v narodovo zavest - najvišji vrh Slovenije, nekdaj Jugoslavije, pred tem dežele Kranjske je bil prav zaradi tega vedno tudi cilj tujcev, a je slovenski narod vedno odbil tuje »napade«

 

Pred 240 leti je na vrh Triglava prvič stopila človeška noga. Rudarja Luka Korošec in Matevž Kos ter lovec Štefan Rožič (z 39 leti najstarejši član skupine) in ranar Lovrenc Willomitzer, danes imenovani tudi Štirje srčni možje, so po treh dneh vzpona iz Bohinja 26. avgusta 1778 le stopili na njegovo najvišjo točko. Tudi v kasnejših letih je Triglav ostal naš - slovenski. Leta 1890 se je kot prvi čez Triglavsko severno steno povzpel trentarski lovec Ivan Berginc, plezal je nekje v območju med Pragom in Slovensko smerjo. »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« se je upravičeno hvalil Jakob Aljaž, dovški župnik, zaveden Slovenec in narodni buditelj. Financiral je tudi izgradnjo planinske infrastrukture. Poleg vsem poznanega Aljaževega stolpa na vrhu našega očaka, so delo »njegovih rok« tudi Triglavski dom na Kredarici, Aljažev dom v Vratih, Staničevega zavetišča pod Triglavom, pot čez greben med Malim in Velikim Triglavom in še bi lahko naštevali.

Ne gre tajiti, da se tudi tujci niso dobro odrezali v triglavskem skalovju. Pod prvo »drzno« plezalno smer so se podpisali Avstrijci Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl, ki so s tem premagali tudi enega od zadnjih problemov Vzhodnih Alp. S koncem 1. svetovne vojne je nacionalni boj uplahnil, omanimo edino še prvo zimsko ponovitev Čopovega stebra. Za zimski vzpon so se ogrevali tudi številni tuji plezalci, končno pa so, po osemdnevni kalvariji, v njem prvič pozimi uspeli Aleš Kunaver, Anton Sazonov - Tonač in Stane Belak - Šrauf.

Kako pa na Triglav gledamo danes, po 27 letih življenja v lastni državi? Nič kaj drugače kot pred stoletji. Triglav ostaja naš simbol, imamo ga v državnem grbu, na kovancu za 50 centov, njegova 1000 metrov visoka in skoraj 4000 metrov široka severna stena (po plastnici 1800 m) je postala Stena, vsak pravi Slovenec pa naj bi se vsaj enkrat v življenju povzpel na njegov vrh.

Triglav tako predvsem združuje - z razvojem turizma tudi številne narode sveta. Dočakali smo torej novo ero - ero pravega planinskega prijateljstva, ko v gorah brez nestrpnih pogledov in dejanj odmevajo pozdravi svetovnih jezikov. Naj tako ostane! Hkrati pa ne smemo pozabiti na visoko ceno današnjega lagodnega življenja, ki so jo plačali naši predniki. Slava jim!

Ob današnjem prazniku vam želimo vse dobro!
Planinska zveza Slovenije
eXTReMe Tracker